Zadnji predlog, s katerim se tranzicijsko zaledje loteva opozicije, je zanimiv v svoji notranji, zgodovinski armaturi, kot v histeričnem pompu, ki se razodeva skozi medije. V ozadju sta dve dejstvi. Prvo je skorajšnji razpad vladne koalicije, povezan s prihajajočo Pahorjevo dilemo: ali naj razreši Katarino Kresal zaradi utaje davkov ali ne.
Spomnimo se: »V dokumentih se pojavljajo tudi slamnati kupci v Sloveniji, ki naj bi svoje ime posodili le za registracijo vozila v Sloveniji in nato avtomobil prodali naprej. Kresalova in Senica sta navedena kot končna kupca avtomobilov aston martin DB9, audi A8, mercedes benz S 500L, porsche cayenne in še en audi A8.« (MMC RTV SLO). Princesa šentflorjanske nedolžnosti je namreč napravila še zadnjo v seriji potez, ki jih je mojstrsko pred nekaj dni sama označila s stavkom: »Ugotavljam, (…) da je dan brez afere s Katarino Kresal izgubljen dan.« (MMC RTV SLO). Zadnja afera pa je take vrste, da jo Pahor sicer lahko spregleda: s tem bi si odprl pot v perspektivo, da bi lahko Kresalovi in Senici spregledal tudi umor, ugrabitev, posilstvo, sodomijo, se pravi krvne delikte. Pri deliktih gospodarskega kriminala je to namreč že storil. Ì•Ì•Ì•Ì•Ì•Ì•
Pahor bo moral ukrepati, krepostna Katarina pa bo zabila še zadnji žebelj v splošni kaos, ki ga je ta koalicija prinesla v državo. To bo njen konec: če si bo Pahor morda premislil, pa bo bržkone v kratkem soočen s stopnjevanjem kaznivih dejanj. Če ne bo črte potegnil on, jo bodo državljani. Najverjetneje na predčasnih volitvah.
Vendar je zadaj še usodnejša logika. Zadnje inkriminiranje opozicije se ujema z zamrznitvijo posla s patrijami. Ta zlovešče naznanja, da se vlada pripravlja tiho ugoditi tožbi Zdenka Pavčka in posel v celoti razveljaviti. To bo državo stalo četrt milijarde evrov, razen če … Razen če ne dokažejo korupcije in posledično zaprejo osumljene, tudi Janeza Janšo. Tu pa smo že bližje logiki zgodovinske armature takega ravnanja. Komunisti so namreč vselej ravnali enako. Za dosego njihovih ciljev so s premoženjem in življenjem plačevali državljani ter politična opozicija. Janeza Janšo so enkrat po nedolžnem že zaprli, tokrat ga nameravajo drugič. Vendar: ko so ga zaprli prvič, je razpadla dvajsetmilijonska država, porušil pa se je tudi politični sistem. Sledila je krvava vojna. Ampak če je treba, si bodo reformkomunisti privoščili tudi to; ne vedoč, ali bo država takšno aretacijo prenesla.
Inkriminiranje opozicije z orožarsko afero ima tako dva namena: eden je preusmeritev pozornosti z bistvenih reči v državi, drugi pa je priprava terena za končni obračun s tistim, ki se je v dvajsetih letih pokazal kot nekdo, ki jim je edini kos. Manever so sicer pripravljali za kasneje, ocenili pa so, da je Janeza Janšo »omehčala« zgodba z arhivi: zato so pohiteli, da bi nasprotnika do konca strli. V tej reviji smo že večkrat dokazali, da razum ni njihova prednostna »vrlina«. Glava jim je pogosto pod podplati. Tokrat so aksiom spet potrdili: s čim bodo rožljali, ko bo »afera orožje« minila? Kaj bodo detonirali, ko bo večina streliva že en sam dim?
Današnji napad v svoji medijski prenapetosti resda sprošča nuklearno temperaturo. Tranzicijska levica je sedaj uporabila vse, kar ima na voljo, da bi oživila »orožarsko afero« iz osamosvojitvenih časov. Da pri tem leti blato na vse strani, celo na največji dogodek slovenske zgodovine, je ne zanima. Da to počne brez kakršnihkoli dokazov, je ne moti. Še več: svoja »pričevanja« javno gradi na laži. Prva laž je bila »izpoved« Marina Tomulića, da je Janez Janša prejemal podkupnino: v istem tednu smo izvedeli, da gre za notoričnega prevaranta, ki je celo predsednika Republike Hrvaške kazensko ovadil zaradi umora. Takoj zatem je Mladina prinesla »olajšanje vesti« Josipa Manolića, ki se je izpovedal, da je Janša pač prejemal podkupnino. Ko so z RTV SLO preverili novico pri nekdanjem hrvaškem premierju, se jim je čudil, od kod ta ideja. Zanikal je. Zadnje v seriji partijskih neverjetnosti pa je zakrinkani intervju moškega s spremenjenim glasom, ki v Pogledih trdi, da so delegacije nosile milijone v Janšev kabinet.
Čudili bi se, da lahko vodja oddaje Bojan Traven dopusti eklatanten primer novinarske neprofesionalnosti. Da bi nekdo v državah EU s fingirano identiteto v prime timu obtoževal nekdanjega premierja prejemanja podkupnine, je to domena znanstvene fantastike. Ampak v Sloveniji je vse mogoče. In tudi vse povezano.
Pri Bojanu Travnu so namreč tiste dni videli Blaža Zgago, tistega fanta, ki ga je ena od Jurčičevih nagrajenk javno kvalificirala za nepismenega. (Darka Zvonar Predan, »Večerov bunker«, Ampak, marec 2008). Lahko da ne zna sukati peresa, utegne pa dobro prenašati poslovne kovčke, to je komentar, ki se sam ponuja. Blaž Zgaga je bil tudi pri Magnusu Berglundu poleti 2008. Naloga je bila enaka: diskvalificirati vodjo sedanje opozicije; s širšim jezikom: odstraniti edino oviro na poti konsolidacije postpartijskega imperija, tedaj še organiziranega v strukturo holdingov, segajočih od nekdanjih članov partijskega vodstva do visokih klerikov mariborske nadškofije. Prvi del meta je uspel, za drugo pa je – kot v nekakšni božji previdnosti – poskrbela svetovna gospodarska kriza.
In se je vse zrušilo v prah. Nekaj te nesnage je po medijih frčalo prejšnji teden. A kaj ko največ blata še čaka, da ga dvignejo v zrak.