Zakoni, ki jih podpira SD, so navadna kraja, je v ekskluzivnem intervjuju za Reporter oster Ivo Leban, avtomehanik in premierjev najostrejši kritik v Pahorjev lastni stranki. Pahor je šel v Pariz po obleko za pet tisoč mark, da je lahko potem šel na ples na Dunaj, medtem ko njegova volilna baza nima niti za delovne obleke, je ogorčen Leban. Njegovo pismo premierju Borutu Pahorju, v katerem ga poziva k odhodu, je postalo eno najbolj branih člankov na spletnih straneh. Napisal ga je konec lanskega leta, opazili in objavili smo ga mesec pozneje. Medtem je napisal že drugo pismo, v katerem je analiziral točke iz predvolilnega programa SD, ki jih Pahorjeva vlada ne uresničuje. Prejšnji konec tedna je znova »obračunal« s predsednikom vlade in pozval volivce, naj na obeh prihajajočih referendumih glasujejo proti. Ivo Leban se je za objavo svoje kritike Boruta Pahorja na internetu odločil, ker so mu v stranki zavezali usta. Nihče ga ne želi poslušati, celo v Delavski zvezi v okviru SD, katere član predsedstva je, njegova beseda ni zaželena. Kot pravi, v diktaturah ljudje ne smejo govoriti, v demokraciji z narekovaji pa jih nihče ne posluša. Toda v dobi interneta lahko vsakdo svojo kritiko vlade javno objavi, potem ga morajo slišati tudi tisti, ki se sicer delajo gluhe.
V zadnjih štirih mesecih ste predsedniku vlade Borutu Pahorju napisali tri odprta pisma, v katerem ga pozivate k odstopu. Vam je na katero pismo že odgovoril?Ne.
V prvem pismu omenjate, da vas je pred leti navdušil v pogovoru, ko je pripeljal na tehnični pregled fička. Ste bili njegov avtomehanik?
Nikoli nisem bil njegov avtomehanik. Srečala sva se na tehničnem pregledu v Šempetru, kjer si je urejal podaljšanje registracije. Poznava se že kar precej let. Takrat je bil v parlamentarni proceduri zakon o davku na nepremičnine, s katerim se že takrat nisem strinjal, zato sem se o tem pogovarjal s Pahorjem, ki je bil predsednik parlamenta. Pozneje je bil ta zakon umaknjen, verjetno pa ne le zaradi najinega pogovora. Minilo je nekaj let, nato pa se je o tem zakonu začelo spet govoriti. Borut je ob tem izjavil, da bo to davek na luksuz, v resnici pa bo šlo za davek na vse, kar se ne premika. To je bistveno drugače. Na ministrstvo za finance sem dvakrat poslal svoje poglede na to zadevo, nekaj so sicer upoštevali, vendar ne morem govoriti o podrobnostih. Prepričan sem namreč, da s tem zakonom jemljejo nepremičnine iz rok njihovih lastnikov. Ti tega davka ne bodo zmogli plačati, ker je denarja za reveže v tej državi vedno manj. Socialni demokrati bi morali pristati na to, da revežem ne bi bilo treba plačati tega davka, namesto tega pa jih čaka rubež premoženja. To je navadna kraja. O tem sem pisal finančnemu ministru, tudi s Pahorjem sem se hotel o tem pogovoriti in urediti še druge stvari.
Vendar niste prišli do Pahorja.
Do njega ne morem priti, kadar hočem, vendar pa me on lahko pokliče kadarkoli, saj ima mojo telefonsko številko, tako kot imam jaz njegovo. Na vse te stvari sem opozarjal na predsedstvu Delavske zveze, katerega član sem, vendar me nihče ni poslušal. Zato sem se odločil za javnost, kar je za sabo potegnilo vse posledice. Mnogi ljudje me napadajo po internetu, ker me ne razumejo, vendar pa se ne predstavljajo z imenom in priimkom kot jaz. Še več je tistih, ki me podpirajo!
Pravite, da ste dolgoletni član SD. Kako se stranka odziva na vaše pisanje?
Sem član Delavske zveze od leta 1996, od takrat sem tudi član predsedstva. Žal tudi tam moje razprave niso sprejete z navdušenjem. Še manj na konferenci stranke SD! Ko sem se prvi prijavil k besedi, so me potisnili nekam v ozadje. Večina novinarjev posluša prvih pet ali šest razpravljavcev, potem pa odide, preden pridem na vrsto za besedo.
Kaj pravijo na vaše pisanje v vašem občinskem odboru SD?
Z njim imam nekaj negativnih izkušenj, o katerih pa ne bi podrobno govoril. Leta 1996 sem kandidiral za poslanca v Novi Gorici, takrat so določili način kandidature, ki je bil najbolj pošten v katerikoli stranki: najprej je članstvo izvolilo kandidate, nato pa je nastal problem, ki mi ga nihče ni znal pojasniti, ker se je Nova Gorica izgovarjala na Ljubljano, ta pa na Novo Gorico. Skratka nekatere dokumente so mi prikrili. Čeprav takrat nisem bil član stranke, bil sem nestrankarski kandidat, sem obljubil, da se bom v primeru izvolitve po izteku mandata včlanil v stranko, sicer pa se bom pridružil Delavski zvezi, ki deluje v okviru SD oziroma takrat Združene liste. Ta bolj ustreza mojim političnim pogledom, predvsem glede socialne države. Že takrat sem nastopal v javnosti v Pismih bralcev, veliko pa tudi ni bilo objavljeno, ker sem preveč jasno imenoval nekatere ljudi, čeprav sem vse podkrepil z dokazi.
Ali vam je kdo iz občinske organizacije zaradi teh pisem kaj rekel?
Ne, jaz z njimi nimam nobenih stikov.
Kaj pa s katerim od poslancev?
Komuniciram po Delavski zvezi na državni ravni. Osebno poznam Bredo Pečan, Sama Bevka, Mirka Brulca, Mirana Potrča, Dušana Kumra, Bojana Kontiča, Julijano Bizjak Mlakar in še koga. Zadnje pismo je bilo poslano tudi nekaterim poslancem v primerjavi s prvim, ki je bilo poslano samo Pahorju, razen tega da je bilo objavljeno na mojem blogu.
Kako dolgo se poznata s Pahorjem? Od leta 1996?
Takrat sva se gotovo že poznala.
Kako pogoste stike ste imeli z njim?
Osebno sva imela stike približno desetkrat.
Kdaj pa sta se nazadnje pogovarjala?
Nazadnje ko sem bil na konferenci v Ljubljani leta 2003, pa že prej v Velenju, okrog leta 1998. To je na uradnih srečanjih. Nekaj stikov sva imela prej in potem po telefonu in SMS-sporočil.
Kaj pa, odkar je predsednik vlade?
No, od takrat pa nisva imela osebnih stikov, razen po telefonu. Še vedno hranim njegovo sporočilo. Ko je bila afera Wikileaks, sem mu poslal osebno sporočilo, pa me je poklical v manj kot dveh minutah. Bilo je precej burno, nisem ga poznal na takem nivoju.
Ni bil prijazen?
Niti malo ne. Rekel mi je, da sem se spremenil, toda odvrnil sem mu: Borut, jaz sem še vedno isti, ti pa si se spremenil. Kajti Boruta sem poznal kot prijetno osebo in korektnega sogovornika!
VEČ V TISKANI IZDAJI