Programska in ne ideološka sorodnost naj bi nove oblastnike sprijela v dovolj jasno zaokroženo vladno združbo. Ob mehkem pristopu do vodenja, ki ga ves čas uporablja nekoliko negotovi Borut Pahor, in ob, priznajmo, negotovih finančnih in gospodarskih razmerah, gre za pravi plačni cunami, ki sledi Erjavčevemu vdoru v pokojninsko blagajno. Medtem pa čakamo na novo vlado, da začne vladati in sprejemati odločitve, ki jih stara Janševa vlada ne sme več sprejemati.
Čeprav je predsednik republike sredi prejšnjega meseca zagotovil, da bo posvetovanja s strankami opravil v »najkrajšem času«, se to ni zgodilo. Z »močno« delegacijo svetovalcev je na Kitajskem obiskal raziskovalni center za pande, še prej pa je imel v gosteh angleško kraljico. So to razlogi za njegovo zanemarjanje notranje politike? Ne, predsednik se je premislil, ko sta z mandatarjem uvidela, da le ne bo tako zlahka (Desus s Karlom Erjavcem!) sestavljena nova vlada, zdaj pa se je prilagodil še delitvi vpliva in funkcij v delovnih telesih parlamenta. Kot vidimo iz različnih napovedi, Danilo Türk šele spoznava, na kakšen način lahko priskoči na pomoč novi vladi. Zdaj ji je v oporo tako, da tudi zaradi mehčanja predsednika Karla Erjavca zavlačuje s podelitvijo mandatarstva. Sicer pa še vedno podobno taktično z izgovori na formalizme zavlačuje in si kupuje čas do prisege nove vlade tudi s podpisi ukazov o imenovanju in odpoklicu veleposlanikov.Prerazdeljevanje
Pri sestavljanju koalicijskega sporazuma (odrekli so se uveljavljenega izraza pogodba), nekakšnega navodila za uporabo koalicije, si je privoščila široko, skoraj javno razpravo, volivci pa predvsem pričakujejo, da po številnih ugibanjih, kdo bi zasedal kakšno mesto v novi vladi in svarilih pred gospodarsko krizo, predsednik SD pokaže sadove skoraj meseca in pol trajajočega sestankovanja. Kljub Pahorjevim napovedim, da se bo lotila tudi nepriljubljenih ukrepov, je edina res nepriljubljena poteza ta, da dogovor o višini pokojninskega dodatka (100 tisoč upokojencev bi v dveh delih prejelo okrog 300 evrov dodatka) ne velja več in se vrača v pogajanja. Obvezna udeležba pri dobičku, spodbujanje delavskega desničarstva, obremenjevanje premožnejših, zviševanje splošne davčne olajšave, uvedba stanovanjske olajšave, povečanje deleža denarja za zdravstveno varstvo od šest na devet odstotkov BDP, omejitev BDP za obrambo na 1,5 odstotka ..., vse to napoveduje pravo socialdemokratsko revolucijo, ki ne bo poceni. Ni torej problem Erjavčev Desus. Besede prihodnjega mandatarja o »ambiciji ustvariti več, da bi s politiko solidarnosti od tega imeli nekaj vsi«, se ob izraziti usmeritvi le v prerazporejanje javnih financ, ki bodo zaradi bližajoče recesije že sicer vse tanjše, niso prepričljive. Predvsem v LDS se še upirajo izrazito togemu levičarskemu državnemu intervencionizmu, ki zanika celo dogovarjanje med delavci in delodajalci.
VEČ V TISKANI IZDAJI
