Pahor ogroža demokracijo

Začetek letošnjega vročinskega vala je popestrila še ena Golobičeva afera in nas navdala z upanjem, da se bo čas kislih kumaric začel kasneje kot sicer. Umori med prijatelji se nadaljujejo tudi v vroče dni in zvišujejo že tako visoko temperaturo. Zapleti so temu primerno še bolj krvavi, saj so morilski prijatelji še bolj bližnji, klanje pa toliko razburljivejše. Več kot je krvi, nižji kot so udarci, toliko bolje. Upajmo le, da vročina nasprotnikov ne bo zdelala in da bodo čim dlje ostali na nogah.

Dogajanje spomladi je še imelo značilnosti tragedije, a se jih je postopoma otreslo in se vedno bolj spreminjalo v politično komedijo, polno na glavo obrnjenih pomenov in travestije, brezkompromisnih demagogov, poženščenih politikov in političark, ki politiko zamenjujejo s spolnostjo. Bruhanje besa na občinstvo je še bolj potrdilo, da gre za žanr politične komedije.

Največ smeha je ob izbruhu novega klanja povzročilo dokončno razkritje strankarske doktrine Zares. Saj ima vendarle najsposobnejšega politika in najbolj filozofsko stranko, ki svojo filozofskost nenehno nadgrajuje. Namišljeni filozofi, v resnici filozofi na prodaj, so od nekdaj nepogrešljiva tarča politične komedije. Zares je programu stranke, temelječem na počelu Lažem, torej sem, stalinistični noti dodala še fašistično (v skladu s trenutnim trendom filozofskega bazarja) in jasno pokazala na razliko med dobrim in zlom. Golobič se je razglasil za absolutno dobro, in ker smo v komediji, je resnica prav nasprotna. Če je kdo prej še dvomil, se je zdaj lahko zares prepričal, da je Golobič jasen in nedvoumen zgled, kaj pomeni zanikanje vsega dobrega. Lahovnik tako ali tako škoduje sam sebi, Golobič pa ničesar ne prepusti naključju, mar ne?

Kdo drug bi se potuhnil, skušal prikriti ali omiliti svoje slabosti, se zanje celo opravičiti ljudstvu, Golobič pa jih imenuje čast in dobro ime. Za to se bo boril do zadnje kaplje krvi! Svoji biti se vendarle ne more odpovedati, saj ni kot Kresalova in Pahor prazna lupina. V nasprotju z njima se ponaša s substanco. Pa kaj potem, če je slaba. V Golobičevem svetu so vsa moralna načela obrnjena na glavo, zato napada vse, kar bi lahko poimenovali obča morala. Vse, kar bi uvrstili v to kategorijo, je zanj maksimalna amorala. In potem vse zmerja, da blodijo, da so fašisti in da nimajo smisla za humor, ker pač ne živijo v njegovem svetu.

Golobičeva morala je primerljiva zgolj z Jankovićevo. Tudi Janković se ima za najbolj poštenega in najbolj moralnega politika na svetu. Oba ultramoralneža neločljivo druži tudi motiv za vstop v politiko: vzameš različna amoralna dejanja in jim nalepiš nalepko morale. Res prava novotarija. Politika novega kova ali nova amoralna politika. Volivcem sporočajo: Speljite se, amoralneži, živimo v novem Golobičevem moralnem redu! Vsi se boste prej ali slej morali temu podrediti, če boste hoteli ali ne.

H komičnosti pripomorejo tudi Golobičevi zagrizeni zagovorniki, ki so utelešenje travestije spola in žanra. Pretvarjajo se, da so nadvse resni, čeprav spominjajo na moške v menopavzi, katerih edini znak moškosti je brada. Pa še to ne pri vseh. Z njimi se odlično ujema legendarna zaresovka Bernarda Jeklin, ki je Golobiča letos že prav grdo izdala, ko je Kresalovo zaletavo okronala za princeso. Ker se je pri tem dvojno opekla, zdaj toči hinavske solze nad seboj, ker ji prilizovanje ne gre tako od rok kot v mladih letih. Njene solze zlovešče spominjajo na solze Sonje Lokar nad grobom propadle Jugoslavije, kar je še dodaten razlog za smeh.

Vendar ni Golobič, ampak Pahor jedro slovenske politične komedije. Vztraja pri svoji komično-groteskni vlogi. Skrbi zgolj za dobro fizično pripravljenost, saj mu ta omogoča, da se ohranja na oblasti. Edina kolateralna škoda vladanja je precej postaran obraz, razoran s številnimi gubami. Z mlahavo držo in zavajajočim »saj sem trudim, čeprav mi nič ne uspeva« je mnoge prepričal, da ni za dogajanje niti najmanj odgovoren. Kje pa ste slišali, da bi bil lahko premier odgovoren za karkoli? Skriva se za Denisom Sarkićem, ki je pravi, čeprav bistveno mlajši, lepši in manj zgubani obraz Boruta Pahorja.

Pahor v svojem nedelovanju sledi načelu, da se bodo njegovi nasprotniki sami uničili, medtem pa bo on čakal križem rok. Medtem vsem neskončno zaupa in o njih niti najmanj ne podvomi. Hinavsko zaupa Kresalovi. Hinavsko zaupa Golobiču. Hinavsko zaupa Lahovniku. Hinavsko zaupa granitnim kockam v parlament. Hinavsko zaupa celo posiljenim psom. Bolj kot tonejo njegovi »prijatelji«, bolj jim zaupa. To je edini način, da naredi vse, če ne naredi ničesar. In tako do neskončnosti. Prej ali slej bodo mimo priplavala trupla njegovih nasprotnikov, pardon – prijateljev. Za državljane mu tako ali tako ni niti najmanj mar. Saj se nam godi bolje kot njemu!

V vsej zmedi in smejanju je večina spregledala, da Pahor s svojim ravnanjem ali natančneje neravnanjem ogroža demokracijo. Ko se nehamo smejati, ugotovimo, da je kriv, da v Sloveniji nimamo več realne politike, ampak zgolj še politično komedijo. Pahorjevo mešanje časa in prostora, primernega za smeh oziroma za resnobnost, nas postopoma vodi v tolalitarizem, v katerem nas bodo Golobiči in Jankovići prisilili, da laž postavimo za resnico, vsa amoralna dejanja prekvalificiramo v višek morale in se smejimo, ko nas politiki žalijo in blatijo. Zato je skrajni čas, da Pahor še pred počitnicami Golobičev lik črta iz scenarija, ga vrže iz vlade, Zares iz vladne koalicije in sklene to dejanje politične komedije.