Potrebna je šok terapija s predčasnimi volitvami, ki so v tem trenutku najbolj demokratična rešitev, pravi dr. Janez Šušteršič, eden od pobudnikov gibanja Gremo na volitve. Pravljični konec tedna dvajsetega rojstnega dne naše samostojne države je za nami. Spet se moramo vrniti v vsakdanji ritem vladne neučinkovitosti in gospodarskega pesimizma. Vlada, ki je nenadoma postala 30+ vztraja še vedno na svoji poti, premier Borut Pahor pa je glede prepričanosti v potrebo po nadaljevanju svojega dela na Gregorčičevi še bolj trmoglav. Kljub temu da se mu civilna družba vse bolj punta. Državljanska pobuda Gremo na volitve je med glasnejšimi, njen član in naš sogovornik dr. Janez Šušteršič pa nam je v pogovoru utemeljil zahtevo po čimprejšnjih volitvah. Gre za način vladanja, gre za dojemanje gospodarstva, gre za uničevanje omrežij.
Kako dolgo lahko sploh še vzdrži ta vlada?Bojim se, da vlada lahko vzdrži še zelo dolgo. Borut Pahor zelo jasno sporoča, da namerava vladati z manjšinsko vlado. To je slabo, ker bo zelo malo stvari sprejetih v parlamentu. Hkrati je zelo zanimivo, da so potihnili tudi vsi glasovi o morebitnih novih kandidatih za mesto predsednika vlade. Pahor misli, da lahko vlada do konca mandata, alternativnega načrta za njegovo zamenjavo pa očitno tudi ni več.
30+ lahko po vašem mnenju vzdrži kljub temu, da je Zares že napovedal, da ne bo podprl rebalansa, če bo vezan na zaupnico vladi?
Po mojem mnenju vlada ne bo vezala zaupnice na rebalans proračuna. Pahor bo verjetno ugotovil, da je rebalans preveč pomemben, da bi o njem odločali politično. Apeliral bo na odgovornost poslancev ali skušal sprejeti drugačne ukrepe. Povsem legitimno pa javnost danes od premierja pričakuje odstop, predvsem po izidih na referendumu in potem ko je izgubil zaupanje celo pri koalicijskih partnerjih. Dobro bi bilo, da bi Pahor šel v parlament in prosil za zaupnico, ne da bi to vezal na odloke ali zakone. V takem primeru bi zaupnica verjetno ne bila izglasovana.
LDS in Zares z oddaljevanjem od SD zelo veliko tvegata, sploh v primeru predčasnih volitev. Zakaj sta se odločili za tako strategijo, zaradi katere bi bili danes na volitvah, če upoštevamo javnomnenjske ankete, močno kaznovani?
Podpora Zares je danes tako majhna, da nimajo več kaj izgubiti. Bolj nizko ne morejo več pasti. Očitno so ugotovili, da bodo zunaj vlade imeli več možnosti za nasprotovanje vladni politiki in distanciranje od nje. Po njihovi logiki bi morda tako do volitev še kaj pridobili. Vztrajanje v koaliciji bi jim gotovo nič ne pomagalo.
Bi bilo nasprotovanje vladni politiki res uspešno? Zares je nazadnje večino podpore izgubil zaradi afere Ultra, tako kot LDS zaradi bulmastifov in NPU, SD pa je imela veliko škode zaradi afere Dimic. Je upad popularnosti bolj odvisen od afer ali od nesposobnosti soočanja z realnimi političnimi in gospodarskimi težavami?
Ne vem. Po mojem afere niso tako pomembne. Prizadenejo sicer lahko, a predvsem tiste, ki so že izgubili zaupanje. Kdor uživa zaupanje javnosti, je sposoben tudi na vsako afero učinkovito odgovoriti. Afere kažejo predvsem na to, da znotraj koalicije ni bilo nikoli velike enotnosti: škandali so se v tem mandatu pogosto zakuhali kar znotraj koalicije.
Ključna za toliko manjšo podpore je torej nesposobnost za primerno in učinkovito vladno odzivanje na realne težave, ki so se pojavljale?
Predvsem je na to vplivala neodločnost. Predsednik vlade daje vtis, da ne ve natančno, kaj počne, da nima jasnih usmeritev, da ne sprejema jasnih odločitev. O tem pričajo številne epizode sedanje vlade. Poglejte na primer na usodo slovenskega logističnega holdinga, ki je bil tako bombastično napovedan, a ga je vlada že opustila.
Pahor je šel na pot manjšinske vlade. Kateri od dveh alternativnih predlogov, ki sta mu bila postavljena, bi bil zanj bolj poguben: odstop z mesta predsednika vlade in pristanek na pogoje Gregorja Golobiča ali Janšev predlog za razpust parlamenta in velika koalicija. Oba bi zanj pomenila zelo veliko ponižanje, kaj pa bi bilo zanj bolj sprejemljivo?
On bi moral zelo jasno povedati, kako razmišlja, kakšna so njegova stališča in glede na to sprejeti logične odločitve. Stranka bo z njim na čelu do volitev še izgubljala glasove, za njegov osebni politični ugled pa bi bilo najbolje, da bi mu uspelo vlado kompetentno voditi do konca mandata. Z manjšinsko koalicijo bo to zelo težko. Velika koalicija bi lahko bila koristna. Danes namreč prevladuje vojna med gospodarsko-političnimi omrežji. To je treba premostiti. Koalicija dveh največjih strank iz nasprotnih političnih polov bi lahko to storila, saj bi imeli velik interes za nadzorovanje drug drugega in tudi za institucionalne spremembe. Vsaka stranka bi s tem pridobivala na svojem političnem polu. Seveda govorimo o veliki koaliciji, ki vključuje samo dve največji stranki, SD in SDS. Vsekakor pa so v sedanjem trenutku najbolj demokratična rešitev predčasne volitve.
VEČ V TISKANI IZDAJI