Ozadje odhoda Karla Erjavca: pretresen je bil, ker so ga na cedilu pustili lastni poslanci, v dneh pred šokantno odločitvijo pa ga nihče ni mogel priklicati

Po dobrem tednu razmisleka je povlekel odločno potezo in svet stranke seznanil, da odstopa kot predsednik stranke in da hkrati tudi izstopa iz stranke. Pred odločitvijo je bil nedosegljiv tako za medije kot za svoje najožje sodelavce.

Vsi smo lahko zgolj ugibali in veliko nas je tudi uganilo. V stranki, kjer so mu hrbet obrnili celo njegovi poslanci, pač nima več kaj početi. Karkoli bi storil, bi bilo zanj dodatno ponižanje, zato je bila edina pravilna in logična poteza, da se poslovi z dvignjeno glavo.

Erjavec je bil dolga leta stalnica slovenske politike, sploh od leta 2004, ko je v prvi Janševi vladi postal obrambni minister, naslednje leto je prevzel stranko. Bil je izjemno priljubljen, imenovali so ga teflonski Karl, saj se ga nobena afera ni prijela.

V času Pahorjeve vlade se je poslovil zaradi kant, nato se je kot feniks iz pepela vrnil v drugo Janševo vlado kot zunanji minister, isto funkcijo pa je nato zasedal še v vladi Alenke Bratušek in Mira Cerarja. Zaradi nespodobne koalicije z Zoranom Jankovićem je prepolovil strankin rezultat, da je še komaj prišla v parlament, sam pa ni dobil poslanskega stolčka.

V vladi Marjana Šarca je nato postal obrambni minister, potem pa ga je na kongresu januarja lani premagala Aleksandra Pivec, ki se je poleti tudi sama morala posloviti z vrha stranke. Vmes je propadla Šarčeva vlada in nastala tretja Janševa, s katero so poslanci Desusa navezali pristne odnose.

Z odhodom Pivčeve je stranka potrebovala novega predsednika, a takega z izkušnjami ni bilo. Takratnemu ministru za zdravje Tomažu Gantarju se poleg epidemije ni dalo ukvarjati z izjemno zahtevnim članstvom in nepredvidljivimi poslanci.

Tako so z dna spet pobrali Erjavca in ga prosili, naj pride rešit stranko. Toda reševalec si je njeno reševanje predstavljal drugače od rešencev. Medtem ko so poslanci pričakovali, da bo postal minister na uradu za demografijo in podpredsednik vlade po funkciji, je Erjavec to gladko zavrnil. Še posebej po čudaških tvitih predsednika vlade, v katerih je čestital Trumpu za »zmago na volitvah« ter se prerekal z ameriškimi in evropskimi diplomati.

Zato je bila njegova prva poteza ob vrnitvi za predsednika stranke njen izstop iz vladne koalicije. Poleg tega so mu opozicijske stranke iz koalicije KUL ponudile možnost, da se s konstruktivno nezaupnico proti premierju Janezu Janši zavihti na čelo vlade.

Toda glavna ovira so bili predvsem poslanci njegove stranke, ki so ga pred tem sami vabili k vrnitvi na čelo stranke. Za prepričevanje je porabil ogromno časa, toda na koncu jih niti ni prepričal. Morda so mu celo s figo v žepu obljubili podporo, javno pa niso dajali izjav. Edini, ki ga je vseskozi javno zavračal, je bil Robert Polnar, ki so ga zaradi žaljivih izjav vrgli iz stranke.

Nato je odpovedal še Branko Simonovič, ki mu ni hotel prispevati svojega podpisa pod konstruktivno nezaupnico. Ivan Hršak, ki se je oktobra radostno spominjal Erjavca in ga hvalil po družbenih omrežjih, se je skril pred javnostjo. Prejšnji petek mu je skupaj s Simonovičem zarinil nož v hrbet v nastopu na nacionalni televiziji.

Vodja poslanske skupine Franc Jurša, ki je Erjavčev družinski prijatelj, ga na razpravi v državnem zboru sploh ni javno podprl, ampak so ga bolj skrbeli sovražni napadi nanj na družbenih omrežjih. V prve vrste je raje poslal Jurija Lepa, ki pravzaprav nikoli ni veljal za Erjavčevega človeka, a se je na koncu izkazal za najbolj zanesljivega.

Neuspešna konstruktivna nezaupnica za Erjavca ni bila nobena tragedija, saj se je vnaprej vedelo, da je brez podpore poslancev SMC obsojena na propad. Pretreslo pa ga je, da so ga na cedilu pustili lastni poslanci, s katerimi je preživel ogromno let v politiki, z nekaterimi je navezal prijateljske stike. Podprl ga je le Lep, morda tudi Jurša, a še to je vprašanje.

Tako je bil za Erjavca edini možni častni izhod, da se poslovi z vrha stranke, njeno usodo pa prepusti tistim, ki jo že ves čas krojijo in so njega skušali zgolj zlorabiti za ohranitev svojih privilegijev (vodilnih položajev v parlamentu, ki jim tudi zagotavljajo precej boljšo plačo, kot če bi bili navadni poslanci).

Kdo bo zdaj prevzel stranko, ki je praktično mrtva, pravzaprav sploh ni pomembno. Morda bo za stečajnega upravitelja postavila kmetijskega ministra Jožeta Podgorška in se vrnila v Janšev objem. Predsednik vlade je namreč edini, ki jim lahko zagotovi politično preživetje do konca mandata.