Ozadja novinarskih cehov

Na internetnem portalu Dnevnik. si boste našli naslednjo novico: »Prvi člen Kodeksa Društva novinarjev Slovenije, ki govori o točnosti informacij, je Boštjan M. Turk kršil, ko je objavil izmišljen dialog med novinarjem Praprotnikom in ministrico za obrambo Ljubico Jelušič. Med drugim je zapisal, da sta se Praprotnik in Jelušičeva tikala, iz zapisa pa tudi izhaja, da sta imela prijateljski pogovor. V resnici se novinar in ministrica vikata, pogovor pa je bil vljudnostne, ne pa prijateljske narave, pojasnjujejo na razsodišču. Pogovoru je po njihovih navedbah namreč prisostvovala vsaj ena priča, ki je to tudi potrdila. Kolumnist je prav tako kršil drugi člen kodeksa, ko je na podlagi izmišljenega dialoga izpeljal zaključek, da je novinar neprofesionalen in da v izhodišču nima pogojev za objektivnost. ’Gre za hudo obtožbo, saj diskreditira novinarjev osnovni postulat, to je kredibilnost. Odziva pri novinarju ni iskal,’ so zapisali na razsodišču«.

Najprej bo v tej novici zbodla v oči nič kaj prikrita trojna povezava med tožnikom (Rokom Praprotnikom), »častnim« razsodiščem Repovževega društva in časopisom Dnevnik. Novinarsko društvo namreč ve (Dnevnik pa to slepo povzema), da sta Praprotnik in Jelušičeva bila v vljudnostnem (ne prijateljskem) pogovoru, da se vikata (ne tikata) ter da sem si edini prisotni v tem dogodku vse izmislil.

Edini, ki je v resnici vedel, kaj se je tedaj pred začetkom Odmevov dogajalo, sem poleg Jelušičeve in Praprotnika prav jaz. Nikogar od prestalih ni bilo v tistem krogu, ki bi lahko slišal, kaj se med ministrico in novinarjem v resnici dogaja. V tem smislu je še bolj nenavadna že izhodiščna formulacija Repovževega društva, češ da naj bi prisostvoval. Kako si ta organ »naj bi prisostvovanje« predstavlja, demantira že pogled na tiste Odmeve: TV-slika jasno pokaže, da sem bil edini, ki sem lahko pogovor slišal. In drugič, jaz nisem imel nobene motivacije, da bi si to izmišljeval.

Čemu tudi, Praprotnika je na laž postavila že Patria sama: po posegu finske veleposlanice Birgitte Stenius - Mladenov, ki je jasno povedala, da je bila afera režirana za potrebe volilne kampanje 2008, ni njega in njegovih za en sam mah oblila rdečica. Vendar kjer ni palic, ni tepeža: Praprotnikova glorija na častnem razsodišču je sicer dobila boj zoper resnico in stvarnost; v teh kategorijah Dnevnikov slinosrajčnik rad in hitro zmaguje, drugod pa mu gre zadeva težje od rok. Toda kot veli stara modrost: resnica se da stanjšati, stisniti pa ne – vselej plava nad lažjo kakor olje nad vodo.

V dveh obširnih zapisih za Reporter sem namreč natančno (forenzično) razložil, da Slavko Bobovnik ni mogel slišati pogovora, ker je v tistih trenutkih usklajeval rezultate nogometne tekme, ki je odločala o slovenski poti v JAR, predvsem pa to, da tiskovni predstavnik MORS ni mogel razumeti pogovora, ker je bil tedaj že predaleč. Seveda je kasneje napisal, da ga je slišal: pa kaj, če je Praprotnik v familiarnih odnosih z Jelušičevo, zakaj bi ne bil še z njenim tiskovnim predstavnikom.

Kakšen instrument terorja pomeni Repovžev sindikat, pa se bo pokazalo še v nečem: nobeno društvo že po statutarni logiki ne more soditi ljudem, ki niso njegovi člani. Jaz se nikdar nisem spustil tako daleč, da bi kot analitik in publicist sploh razmišljal o članstvu v tem kartelu, kaj šele da bi se za ta korak odločil. Da kljub tej vednosti Repovž instrumentalizira celo STA za distribucijo Praprotnikovih neresnic, je samo dokaz več, kako nizkoten je pretežni del slovenskega žurnalizma. Nekateri zato nismo bili presenečeni, ko je Repovž pretekli teden vnovič brdavsovsko triumfiral.
Bojan Traven in Uroš Slak sta bila namreč človeka, katerih delo je temeljilo na razumnosti in splošni prijaznosti do ljudi. Posebno Slakove oddaje so pomenile kukanje skozi železne reže domačih cenzur, zato se je moral avtor lani poleti od njih tudi posloviti. S konceptom je potem nadaljeval streljaj daleč, za potrebe informativne mreže Kanala A. Tako je bilo toliko časa, dokler ni Gregor Golobič izgubil potrpljenja in začel lučati toporišče za sekiro, kot se temu po domače pravi. Kajti Slak in Traven sta trčila na politično ozadje: o njem sta tudi obširno spregovorila.

Pred dobrim tednom se je (ne čisto brez zveze) Praprotnik v Dnevnikovem Objektivu spravil name in potuhtal, da moje delo temelji na prikazovanju ozadij, kar ponavljam toliko časa, da se na koncu prime. Ozadja so torej prepovedana tema, hkrati pa – na ta način! – tudi najverjetnejši dokaz, da res obstajajo. Če ne bi obstajali, čemu bi se minister Gregor (s svojimi valpti) trudil, da jih zabriše. Mogoče je bilo seveda slutiti, da se za Bojana Travna in Uroša Slaka iz tega ne bo nič dobrega naključilo. Z resnico sta očitno slabo naletela, resnica ni izkaznica tranzicijske politike in njenega novinarstva, zato so ju tudi v domači hiši na mah spodrezali, če upoštevamo, da se je Uroš Slak po razrešitvi Travna znašel pred dilemo: umolkniti ali oditi.

Čeprav je bil njuna usoda logična, pa je bilo pričakovati, da bo vsaj kateri od Golobičevih vazalov vseeno dovolj zvita buča. Da se bo znal ogniti temu, da bi se mu slinjenje, hinavščina in laž spet ne prilegli kot najlepše urezana suknja. Kako smo se zmotili! V skupnosti, ki že dvajset let ponevedoma briše meje med vrednotami in škandalom, je prav novinarski ceh tisti, v katerem se preliva največ žoltovine. Repovž je zato pohitel z oceno in gorjupo pohvalil razrešitev obeh novinarjev, hkrati pa izrazil »pričakovanje«, da se bo sedaj situacija umirila in stanje optimiziralo. Nad tem hlapčevstvom smo bili lahko zgolj navidez presenečeni: oprode pač ne jedo neprisluženega kruha, pa naj se izcimi, kar hoče. Naša dežela pa po odhodu Slaka in Travna ostaja revnejša še za kakšno resnico. Še močneje bodo Repovževe ovce nosile zvonce v vse smeri, da bi bila zmeda večja (in ozadje še bolj skrito). Lahko pa bodo po potrebi tudi kot mutci molčale.
Iz te romance pa sledi nekaj dodatnih spoznanj. Čeprav se iz oblaka nesreč ne neha ulivati na Golobičevo glavo in četudi je njegova oblast razdejana kot le kaj, so njegovi koloni kar naprej na preži: ni preizkušnje, ki bi se jim zdela pretežka, ni ponižanja, ki bi ga zanj ne pretrpeli. Kakšne vrage nosijo v sebi in k čemu vse jih skušajo, ne bomo izvedeli. Vidimo pa, da se stvari postavljajo na glavo. Praprotniki, Severji, Repovži, ranjke Ivelje in kar je še takega semena bi bili v svoji nenehni servilnosti pravzaprav komični, kot je Janez Trebušnik alias Sančo Pansa: ovekovečeni sluga popotnega viteza iz Manče. Pa so prej tragične priče slovenske abnormalnosti, ki nas davi za goltanec že desetletja.

Ob tej analizi pa se moramo nujno tudi vprašati, kaj pa sploh dopušča takšno vedenje. Zakaj deviantnost raste, kot da bi nenehoma nasipali smodnik na njeno strast? Odgovor bo preprost, lahko ga izrazimo v številkah. Ko se je armada zaspanih trebušnikov leta 2007 podpisala pod peticijo Zoper cenzuro, je štela celih 570 duš (in še kakšno povrhu). Ko smo se tisto soboto zbrali na občnem zboru Združenja novinarjev in publicistov, nas je bilo dobrih ducat. Enako je v vseh porah civilne družbe: ZNP lahko prištejemo še Novo revijo, Aplenčevo Združenje, k temu pa žal nimamo več kaj dodati. Svetovni slovenski kongres je odmrl, Cerkev pa z laiki v prostor regeneracije slovenske družbe tako rekoč ne posega več. Na drugi strani so inštituti, založbe, akademije, klubi in kar je še podobnega v desetine. Razmerje moči v prostoru civilne družbe med tranzicijsko levico in evro zahodnim mišljenjskim vzorcem je ena proti štirideset, če ne več. In mi smo na poti normalnosti?

Vendar to samo po sebi še ne zbuja skrbi. Janez Pavel II. je komunizem v Evropi zlomil v še neugodnejših okoliščinah; SDS je leta 2004 dobila volitve v precej podobno nemogočih razmerah. Predpogoj tako Woytile kot J. Janše pa je bil, da z zlom ne paktira: ljudje morajo preprosto začutiti distanco, če ti želijo verjeti.
Ob tem nas preveva nelagodje. Inštitut tako imenovane Jurčičeve nagrade, ki iz letargičnega spanca enkrat na leto zdrami predsednika odbora za podeljevanje teh odličij, odvetnika Draga Demšarja, je v mnogo čem preslikava takšnih razmerij v slovenski družbi. Res je, da so nagrado dobili (tudi) tisti, ki so z voljo po resnici tranzicijski carrousel majali, kot so le mogli (Nežmah, Šurla, magovci, Možina, nekatere prav simpatične punce). Vendar je inštitut z nagradami najpogosteje služil prav priznavanju delikventnih razmerij v slovenskem novinarstvu. S perspektive desetletja in pol se zdi, da je bilo to njegovo pomembnejše poslanstvo. Nagrado je tako dobil Edvard Žitnik, ki je kot poročevalec RTV »spregledal« prvi nastop slovanskega premierja na čelu EU v zgodovini, januarja 2008 v Bruslju. Dobil jo je Lado Ambrožič, ki v svojih oddajah gosti vsakogar, ki le podpira kučanovsko videnje sveta. Dobil jo je Janez Markeš. Dobil jo je Peter Jančič, ki je kot predsednik ZNP odstopil v implicitno podporo Gregorju Golobiču.
Dobili so jo ljudje, ki so se premalo angažirali in se preveč bali (Darka Zvonar - Predan). Dobila jo je celo Ženja Leiler, lilit-komsomolsko pero ene od rubrik Dela. V temeljnem stremljenju je Jurčičeva nagrada tako izražala priznanje vrednotam Repovžovega ceha. Ni znala razmejiti med dobrim in zlim, kot sta »utegnila« Karol Woytila in Janez Janša. In mnogi manj opazni v vsakodnevnem življenju. Jurčičeva nagrada je veliko priznanje obstoju kučanovskega žurnalizma.

Je pa tudi veliko vprašanje, vrnimo se z Dnevnikom k izhodišču: Če resnica nima možnosti za objektivnost, kdo jih potem ima?