Revija Reporter
Slovenija

Oranževec z načetimi živci

15. jul. 2008 15:01 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Gregorja Golobiča, predsednika stranke Zares, uredništvo Reporterja že več tednov neuspešno prosi za intervju. Golobič zadnje tedne tudi noče odgovarjati na pisna vprašanja posameznih Reporterjevih novinarjev. Ko smo v drugi številki revije objavili del pogovora s prvo nadzornico Dela Andrijano Starina Kosem, ki se je povabila v naše uredništvo, da naj bi Golobič zelo pritiskal, da bi na mesto predsednika uprave časopisne hiše nastavili publicista Miho Kovača, a se v Pivovarni Laško temu niso uklonili, smo si nakopali sveto jezo »oranžnega blondinca«.

Gregorja Golobiča, predsednika stranke Zares, uredništvo Reporterja že več tednov neuspešno prosi za intervju. Golobič zadnje tedne tudi noče odgovarjati na pisna vprašanja posameznih Reporterjevih novinarjev. Ko smo v drugi številki revije objavili del pogovora s prvo nadzornico Dela Andrijano Starina Kosem, ki se je povabila v naše uredništvo, da naj bi Golobič zelo pritiskal, da bi na mesto predsednika uprave časopisne hiše nastavili publicista Miho Kovača, a se v Pivovarni Laško temu niso uklonili, smo si nakopali sveto jezo »oranžnega blondinca«.

Gregorja Golobiča, predsednika stranke Zares, uredništvo Reporterja že več tednov neuspešno prosi za intervju. Golobič zadnje tedne tudi noče odgovarjati na pisna vprašanja posameznih Reporterjevih novinarjev. Ko smo v drugi številki revije objavili del pogovora s prvo nadzornico Dela Andrijano Starina Kosem, ki se je povabila v naše uredništvo, da naj bi Golobič zelo pritiskal, da bi na mesto predsednika uprave časopisne hiše nastavili publicista Miho Kovača, a se v Pivovarni Laško temu niso uklonili, smo si nakopali sveto jezo »oranžnega blondinca«. ASK je tedaj tudi navrgla, da naj bi Zares preko kasneje odstavljenega urednika Dela Janeza Markeša imela največji vpliv na uredniško politiko največjega slovenskega dnevnika, česar pa v Laškem ne nameravajo več dopuščati. Slednjega ji ravno nismo verjeli v celoti, da je Markeš Golobiču na stežaj odprl vrata v Delo na svojo roko, saj dobesedno iz prve roke vemo, kako se je bivši podpredsednik Delovega nadzornega sveta Stojan Zdolšek, dvema novinarkama  Dnevnika, lansko jesen brez zadrege pohvalil, da so v Laškem koncesijo nad Delom dali stranki Zares. Da jih je Golobič prosil za medijsko podporo pri ustanovitvi nove stranke Zares.

Prstni odtisi »oranžnega blondinca«, ki se v zadnjih javnih nastopih na osnovi nekakšne kvazi analize o pojavljanju strank spreneveda, da je bila Zares v samozvanem osrednjem slovenskem časniku med strankami prisotna na repu, so bili več kot razpoznavni. Golobičev novinarski ljubljenček Dejan Pušenjak, ki je kasneje po »oranžni liniji« prevzel urednikovanje Večerove sobotne priloge, je o predsedniku Zares napisal do skrajnosti osladen portret tedna v Delovi Sobotni prilogi. V povzdigovanju velikega vodje je pisal o tem, kako je Golobič pameten… Po tem so sledili še najmanj trije prijazni intervjuji.

Golobič je Reporter javno diskvalificiral že v začetku junija, ob izidu druge številke. V oddaji Vroči stol na nacionalki je poslancu Branku Grimsu (SDS), ki mu je navrgel besede ASK o vplivu Zares na Delo, zabrusil, naj ne verjame pravljicam, ki jih prebere v kakem pogrošnem časopisu. Predsednika Zares smo nato vprašali, na podlagi česa ugotavlja, da je Reporter, ki je šele začel izhajati, pogrošni časopis. V prvem odgovoru se je »hecal«, da ni rekel pogrošni, temveč polgrošni, na naše vztrajanje, na podlagi česa torej ugotavlja, da je Reporter polgrošni časopis, pa je navedel: »Uporabljeni izraz je pravzaprav evfemizem za opis novinarstva, ki operira s skrajnimi diskvalifikacijami in izsiljevanjem, pri čemer se počuti povsem odvezano od vsakršne, celo minimalne profesionalne etike.«

Golobičeve obtožbe niso bile prav nič drugega kot zlonamerne politične diskvalifikacije novega medijskega projekta in novinarske ekipe, ki ga ustvarja. Noben kolikor toliko priseben in spodoben politik, še sploh pa tak, ki naokrog  govoriči, da je sposoben samoomejevanja, si na zahodu kaj takega ne bi privoščil. Novinarji morajo biti po službeni dolžnosti zoprni do politikov, politik pa nimajo pravice posegati v avtonomijo medijev. In prav slednje Golobič v primeru Reporterja počne.

Dan po Vročem stolu, 3. junija 2008, se Golobič ni zmogel samoomejiti tudi v intervjuju za spletni portal VEST.SI: »Obstaja en medij, ki ga v celoti obvladujem. Kjer diktiram tako rekoč njegovo vsebino od prve do zadnje strani. To je Reporter. Če pogledate zadnjo številko, ki so mi jo pokazali, tam ni članka, ki ne bi bil posvečen meni. Na nek način s tem izgubljam moč argumentirano zavračati te abotne očitke, da naj bi jaz kakorkoli vplival na slovenske medije. Skratka Reporter je medij, ki je moj, če tako rečem.«

Golobič je s to izjavo, s katero je poskušal biti ciničen, pokazal vso svojo primitivnost in pritlehnost   ter navsezadnje že patološko sovraštvo do medija, ki si o njem drzne pisati kritično. Zato tudi noče dati intervjuja za Reporter. Te namreč daje le sebi vdanim novinarskim ljubljenčkom, ki mu postavljajo prijazna vprašanja. Če mu kakšno ni všeč,  kar brez zadrege rad pove celo javno v kamero (kot se je nedavno zgodilo novinarju oddaje 24 ur, ki se je v živo javljal iz Križank), da takšna vprašanja (o sodelovanju Zares v veliki koaliciji z Janševo SDS) niso kulturna. Golobič je namreč eden tistih posebnežev v politiki, ki težko prenašajo kritike na svoj račun. Z mediji je prav obremenjen in si jih želi imeti pod nadzorom. V času vladavine LDS je namreč skrbel tudi za negativno kadrovsko selekcijo v največjih slovenskih medijskih hišah in jim glede na stopnjo vdanosti in prijaznosti odmerjal oglaševalski denar iz telekomunikacijskih podjetij v državni lasti.

Ker nam »oranžni blondinec« ne odgovarja na novinarska vprašanja in nam ne želi dati intervjuja ter nas tako diskriminira, se je ponedeljkove tiskovne konference stranke Zares udeležil tudi Nenad Glücks. Golobič je postal vidno slabe volje, ko mu je Reporterjev novinar postavljal neprijetna vprašanja o političnem kadrovanju v času vladavine LDS (mimogrede: svojevrsten absurd je, da o spornosti političnega kadrovanja moralizira prav tisti politik, ki je petnajst let poosebljal politično kadrovanje).  V odgovorih se je pošteno zapletal in se nekajkrat povsem ravnodušno tudi zlagal. Denimo o Marijani Kanduti in Igorju Šoltesu (posnetek tiskovne konference si lahko ogledate na naslovu http://www.vest.si/2008/07/14/omejevanje-kadrovanja/). Postajal je vse bolj živčen in spet ni zmogel toliko samoomejevanja, da ne bi obračunal z njemu še posebej ljubim Reporterjem.

Ko je bila večina članov uredništva vrsto let v službi na Magu, ki ga je v začetku leta prevzela Golobiču naklonjena novinarska »klika«, nekdanji kadrovik  LDS prav tako nikoli ni želel dati intervjuja. Podobno kot njegov »politični oče« Milan Kučan. Ko so Mag obrnili na glavo in je revija v nekaj mesecih ostala skoraj brez bralcev, je bivši predsednik Milan Kučan novinarskim »okupatorjem« brez zadržkov dal intervju. Čez nekaj tednov pa ga bo najbrž tudi Golobič. In bo potem govoril, da on z novinarskim pogromom na Magu nima nič. Tako, kot nima nič z Boškom Šrotom in Pivovarno Laško njegov čudežni deček Matej Lahovnik.