Opravičilo Nedeljskega dnevnika Krkoviču

Kaj vse je dovoljeno zapisati v Nedeljskem dnevniku, se razkriva v člankih novinarja Tonija Perića in Aleksandra Lucuja. Za lažne trditve o Tonetu Krkoviču, zapisane v naslovu članka Krkovičeva harmonika je godla tudi Al Kaidi, ki je bil objavljen na naslovnici, s podnaslovom Kaj se je v resnici dogajalo v Kočevski Reki, kjer so šteli denar iz trgovine z orožjem, ter za lažne trditve v članku z Plesalo se je na maskirano harmoniko se avtorjema, Periću in Lucuju, ni bilo treba osebno opravičiti. To je v njunem imenu storil časnik Nedeljski dnevnik.

Po tožbi,ki jo je v imenu Toneta Krkoviča vložil njegov odvetnik Jože Hribernik, je bila druga izvensodna poravnava šele po letu dni. Nedeljski dnevnik je tako moral, to je storil 17. julija 2013, na naslovnici objaviti zapis Krkovičeva harmonika ni godla Al Kaidi. V opravičilu Krkoviču je bilo v drugem odstavku na 4. strani zapisano: »Izjavljamo, da trditev v naslovu na prvi strani ni resnična in je za g. Krkoviča žaljiva. Podobno velja za podnaslov in trditve v obeh člankih na straneh 4 in 15, v kolikor so bile razumljene, da se nanašajo na g. Antona Krkoviča. Antonu Krkoviču se zato iskreno opravičujemo. Nedeljski.«

Tako neresnični očitki o tem, da je Krkovič godel teroristični organizaciji Al Kaida in da je v Kočevski Reki štel denar iz trgovine z orožjem, pri čemer avtorja Perić in Lucu nista navedla niti enega samega konkretnega dokaza, so za Krkoviča, kot nam je povedal v pogovoru za naš tednik, izjemno boleči in škodljivi za njegovo udejstvovanje v službi. Kot visoki slovenski časnik Slovenske vojske namreč skupaj s predstavniki iz drugih držav pakta NATO opravlja inšpekcijske preglede orožja v posameznih državah: »Ko so se pojavile lažne trditve v Nedeljskem dnevniku o mojih stikih z Al Kaido, sem moral dati uradno pisno pojasnilo generalštabu Slovenske vojske. Obenem sem bil prisiljen v mučno pojasnjevanje, da je šlo v zapisih za laži.«

Z zapisi in fotomontažo na kar polovici naslovne strani, na kateri je bila ob fotografiji Toneta Krkoviča s harmoniko še fotografija neznanega Arabca, se je po Krkovičevem mnenju poskušalo s skrajno pritlehno in surovo manipulacijo čim bolj umazati njegovo dobro ime, ki si ga je pridobil kot pomemben akter v času osamosvajanja: »Tudi v domačem kraju, kjer so se vrstile pritlehne opazke, sem se počutil kot črna ovca. Bil sem osramočen in ponižan. Enako se je dogajalo na sodišču, kjer jim ni nikoli dovolj, ko moraš pojasnjevati, kaj vse si doživel ob napadu. Vse to se dogaja že dvajset let, čeprav sem doslej dobil že vse tožbe na sodiščih, vložene proti Mladini in Dnevniku.« Ali lahko zaradi zadnjih v nizu neetičnih zapisov, ki so, kot je opozoril odvetnik Hribernik, »v popolni oporeki z osnovnimi načeli poklicne novinarske etike« pričakujemo odziv Ranke Ivelja, predsednice Novinarskega častnega razsodišča?