Vsi poslanci so šli na dopust. Skorajda vsa vlada je šla na dopust. Tajkuni so na svojih barkah na počitnicah, zato v takih razmerah ni nič čudnega, da je društvo upokojencev okupiralo zavarovalnico Vzajemna. Mateja Kožuh Novak, včasih partijska poslanka, danes pa prva upokojenka Slovenije, ni bila zadovoljna z dosedanjim vodenjem te zavarovalnice. Zdaj jo bo menda vodila kot hiralnico, ker so preje oni drugi, ki pojma nimajo, kako se plemeniti denar, delali vse skupaj bolj po kapitalistično. Res je, da so ustvarjali velike profite, ampak v upokojenskem združenju jim je to tuje – ni vse v denarju, čeprav je vse za denar.
Kožuh Novakova in njeni hočejo socialistično zavarovalnico in so že na tri četrt poti do nje: revolucionarno so zasedli Vzajemno, zdaj pa iščejo človeka, ki bi bil zelo skromen, je rekla Kožuh Novakova, in bi hotel biti direktor. Prvih petsto razpisov bo seveda propadlo, ker pri nas skromnih kandidatov preprosto ni več, neskromni pa so v rokah kriminalistov, tožilcev in sodišč. Res je tudi, da že pogled na gospo Kožuh Novakovo ne obeta, da bi z bodočim direktorjem Vzajemne ravnala zelo nežno. Zato ji nekateri pravijo slovenski upokojenski Sylvester Stalone – ona z vsemi dela v rokavicah.Zdaj nekateri pravijo, da je nekam smešno, da penzionisti vodijo zavarovalnico, v katero tri četrt denarja prispevajo mladi! In da je nesprejemljivo, da je povprečni član novega nadzornega sveta Vzajemne star sedemdeset let in da je vprašanje, če bo živ dočakal naslednjo sejo nadzornega sveta. Slišati je celo, da je grozno, da so upokojenci Kožuh Novakove prevzeli veliko zavarovalnico z dvema odstotkoma vseh zavarovancev, od katerih so dobili pooblastila. Vsi ti očitki so seveda neumnost in škodoželjnost! Očitno so v tej državi samo še upokojenci opravilno sposobni! In seveda vodstvo velenjskega Vegrada, ki ga skušajo okupirati proletarci, a brez uspeha.
Hildi Tovšak sem zaupal že v časih, ko je generalno vodila krščansko stranko, ki je zdaj ni nikjer več; ko je šla v gradbeno podjetje, pa sem vedel, da bo to nekaj izjemnega, in tudi Vegrada je čedalje manj. Medtem ko se varuhinja človekovih pravic Čebašek Travnikova sprašuje, ali smo sploh še socialna država (in malo sramežljivo odgovori, da nekaj malega pa le še), si je Tovšakova omislila, kako reševati podjetje v krizi in na robu propada. Formula je zelo preprosta: delavci delajo in garajo, kolikor je pač treba, za to ne dobijo nič, če odštejemo rane na želodcu, visok pritisk in shujševalne kure. Če se pritožujejo, gredo na cesto, ali nazaj v Bosno, če pa tarnajo, da so lačni, jih Hilda pošlje k Rdečemu križu, da jim da kilo riža, kilo moke, liter olja, kilogram sladkorja, malo testenin, pa je.
In varuhinja človekovih pravic, ki je pravična ženska, je lahko srečna, da imamo v državi tako socialno čuteče direktorice in direktorje in lastnike podjetij, ki jim je hudo, ko gledajo lastne delavce, kako hujšajo zaradi obče recesije; ki si pulijo lase, ko gledajo svoje delavce, kako jočejo pred televizijskimi kamerami, ker ne vedo, kako bodo preživeli. Sočutje sicer ne napolni trebuhov, tudi poročilo varuhinje, ki ga je tako ponosno v trdi vezavi izročila predsedniku parlamenta, ne pomaga proti lakoti. Je pa vse to uteha, ko na cesti brez dela, brez denarja in v vrsti pri Karitasu ali Rdečem križu veš, da nekdo globoko v sebi joče nad tvojo usodo, in če je to varuhinja človekovih pravic, veš, da je pravica še na svetu. Ne veš pa, kjer prav tisti hip stanuje.
In ko je zunaj vroče, ko so vsi na dopustih in po jahtah, je edini človek oziroma človekinja, ki zaradi splošnih družbenih koristi čepi
na svojem ministrstvu, Majda Širca – ministrica za kulturo in medijsko krajino. Pri približno 30 stopinjah Celzija je zbrala vse svoje moči in ekspertna znanja ter predstavila predlog osnutka zakona o medijih. In zdaj bo lahko novinarska srenja na plažah, ob rekah – ali kjerkoli že dopustuje –brala njen avtonomni prispevek k slovenski novinarski avtonomiji. Ali, kot je rekla ministrica Širca novinarjem – to je vaša mala ustava, in jih je dobila po obeh levih licih z obrekovanjem, da je mali slovenski Kim Il Sung oziroma, da njen osnutek medijskega zakona marsikje spominja na Severno Korejo.
Jaz seveda tega ne verjamem, ker je ministrica Širca še v času, ko še ni bila ministrica in ko še ni bilo volitev, govorila o tem, da bo, če naši zmagajo, avtonomija, ali pa novinarstva ne bo. Zdaj smo nekje na pol poti med avtonomijo in novinarstvom, ki ga ni.
Zaradi vsega tega nam je zdaj tudi bolj jasno kot ne, kaj je v krizi in globalni recesiji izjemnega pomena – medijski zakon! Če medijski zakon ni dober ali pravi, potem se lahko vladanje naših medijsko tolmači zelo splošno in na povprek! Recimo kakšen medij, ki trdi, da je avtonomen, v takem primeru lahko zapiše, da je sedanja koalicija katastrofa za Slovenijo in da bomo vsi drugi prej pokojni kot pa naša koalicija. To po novem predlogu osnutka zakona o medijih pomeni grobi sovražni govor, ki se kaznuje tudi tako, da se tak medij ukine. Če bi tak zakon imeli že prej, potem si nihče ne bi upal zapisati, da se je šef Majde Širca minister Gregor pa nič nekoč grdo zlagal. Če Golobiču in našim rečeš, da so lažnivci, je to najhujša oblika sovražnega govora.
P. S.: Po novi zakonski definiciji so novinarji vsi tisti, ki pišejo. To je treba malo popraviti – treba je dodati, da so novinarji tisti, ki so pismeni. No, polpismeni, če so naši.