Resnica je ravno nasprotna od tega, kar v odgovoru trdi Tomićeva. V začetku kolumne sem izrecno zapisala: »Danes se od tega slogana presenetljivo distancira, češ da tega ni nikoli rekla in se pred EU volitvami reklamira s sloganom 'za ljudi'«. Navedeni citat postavlja Tomićevo na laž, saj nedvoumno dokazuje, da sem zadevo predhodno preverila in ravno iz tega razloga tudi navedla stališče Tomićeve, da se danes od tega slogana distancira. Če ne bi preverjala, potem sploh ne bi mogla zapisati, da Tomićeva danes trdi, da teh besed ni nikoli izrekla.
Tomićeva v demantiju podtika, da sem zapisala, da se je podpisala pod Peticijo za znižanje plače parlamentarcev na minimalno plačo. O podpisu te peticije nisem nikoli pisala. Hkrati se sklicuje na Roka Grosa in njegovo izjavo, »da Violeta Tomić po mojem vedenju ni nikoli kričala naokoli poslanci na minimalce«. Gros pri tem ni pojasnil, na podlagi kakšnega konkretnega vedenja trdi, da Tomićeva v času vstaj ni izrekla slogana »poslance na minimalca«. Je Gros v času vstaj leta 2012/2013 spremljal Tomićevo z ramo ob rami na vseh vstajah in tudi sicer 24 ur na dan in si zapisoval vse njene izjave?!
Ravnanje Tomićeve, s katerim se je distancirala od slogana »poslance na minimalce«, sem komentirala kot presenetljivo iz razloga, ker se je Tomićeva kot vstajnica uspešno izstrelila med politike ravno na krilih vstajniškega gibanja, ki je oktobra 2013 v parlament vložilo zahtevo »poslance na minimalce«. Številni mediji so leta in leta po vstajah množično poročali o Tomićevi in omenjenemu sloganu, vendar se je Tomićeva z demantijem na njeni facebook strani odzvala šele avgusta lani, torej šele šest let od začetka vstaj.
Če bi bil za Tomićevo slogan resnično kakor koli problematičen, potem bi se zagotovo od njega javno distancirala že v času, ko je bila še vstajnica. Seveda pa v tem primeru kot vstajnica ne bi bila nikoli izvoljena v parlament. Demanti Tomićeve sem komentirala kot presenetljiv tudi zato, ker drugod po svetu nekateri predstavniki radikalne levice simpatizirajo z idejo »poslance na minimalce«, pri nas pa se zdaj od nje distancirajo in jo pred EU volitvami malodane obsojajo.
Tomićeva v odgovoru navaja tudi neresnično dejstvo, da v kolumni nisem navedla nobenih vsebinskih argumentov proti njenim političnim stališčem. Resnica je ravno nasprotna. Tomićeva je tista, ki v odgovoru ni niti z besedo ovrgla ali kakor koli drugače izpodbila mojih številnih vsebinsko kritičnih argumentov o njeni kandidaturi za EU poslanko, s katero se grebe za milijon evrov poslanske plače in hkrati cmera nad reveži.
V kolumni sem političarko Tomićevo prikazala kot primer klasične politične hinavščine in nedoslednosti pri izvajanju deklarirane politike Levice, kjer eno govori raji, dejansko pa dela v svojo korist, kako preko politike obogateti in postati celo milijonarka. Tomićeva zdaj od mene zahteva sedem tisoč evrov odškodnine, ker naj bi zaradi mojega pisanja trpela duševne bolečine. Če ji v zahtevanem roku ne nakažem sedem tisoč evrov, mi grozi z odškodninsko tožbo!
Tomićeva zahteva sedem tisoč evrov, ker sem v kolumni navedla, da se ona in Levica razglašata za revolucionarje in svojo ideologijo utemeljujeta na boju proti EU, odtujenim bruseljskim elitam, bogatašem, še zlasti milijonarjem, razslojevanju in neenakosti, hkrati pa si Tomićeva že v drugo prizadeva, da bi kot evropska poslanka postala milijonarka z bajno poslansko plačo in s tem kot elitna pripadnica enoodstotne družbe še bolj razslojila Slovenijo.
Tomićevi in Levici sem očitala v nebo vpijočo politično hinavščino in nedoslednost pri izvajanju deklarirane politike: če bi v tej stranki resno mislili s svojo revolucionarno ideologijo, potem bi prešli od besed k dejanjem in bojkotirali EU volitve, saj se razglašajo za borce proti EU, proti razslojevanju in zlasti proti najvišjim plačam.
Grožnja Tomićeve z odškodninsko tožbo zaradi mojega kritičnega pisanja o njenem javnem političnem delovanju ne preseneča, saj do zadnje kaplje krvi brani brutalni Madurov režim in toči solze nad propadlim jugoslovanskim socialističnim režimom, ki sta v krvi dušila svobodo govora in medijsko kritiko politične elite.
Namesto da bi Tomićeva na svojem primeru končno prešla od revolucionarnih besed k dejanjem in rekla »NE« milijonski plači v Bruslju in s tem »NE« brutalnemu razslojevanju Slovenije z milijonsko poslansko plačo, od mene zdaj zahteva sedem tisoč evrov odškodnine zaradi moje kritike njene politične hinavščine in nedoslednosti!? Saj ni res, pa je! Političarka Tomićeva mi grozi z odškodninsko tožbo, ker sem jo javno pozvala, naj začne pri sami sebi dosledno izvajati deklarirano politiko Levice proti visokim plačam in socialnemu razslojevanju.
Tomićeva od mene zahteva sedem tisoč evrov, ker sem ji kot poslanki očitala pohlep in lažen boj proti socialni neenakosti, saj kot poslanka z visoko poslansko plača spada med deset odstotkov zaposlenih z najvišjimi plačami v državi, vendar njena stranka Levica ni predlagala znižanja svoje visoke poslanske plače, denimo za deset odstotkov, s čimer bi se vsaj simbolno zmanjšale dohodkovne razlike med politično elito in ljudstvom.
V tujini so znani primeri znižanja plač poslancev. Leta 2017 je francoski poslanec iz vrst skrajne levice François Ruffin izpolnil dano predvolilno obljubo in si sam znižal poslansko plačo na raven minimalne plače. Če predstavniku slovenske skrajne levice očitaš razkorak med dejanji in deklarirano politiko boja proti socialni neenakosti, ti grozi s tožbo in zahteva na tisoče evrov. Slovenska Levica je res narobe svet!
Še več, Tomićeva od mene zahteva sedem tisoč evrov odškodnine tudi zato, ker sem v kolumni na primeru Venezuele izpostavila njeno politično hinavščino in nedoslednost, kako se kot političarka cmera nad revščino v Sloveniji, čeprav ima Slovenija eno najnižjih stopenj revščine v EU. Hkrati paktira z bankrotiranim socialističnim Madurovim režimom, ki je Venezuelo spremenil v državo vsesplošne bede in množične lakote s kar 87 odstotkov revnega prebivalstva (Encovi).
Namesto da bi Tomićeva zaradi množične revščine v Venezueli razglasila Madurov režim za pekel na zemlji, ga še naprej podpira in upravičuje. Politična hinavščina in nedoslednost Tomićeve na kvadrat! Kot političarka eno govori o revščini, dejansko pa dela nekaj povsem drugega. O paktiranju Tomićeve z bankrotiranim Madurovim režimom obstaja veliko dokazov.
Od njenega obiska Venezuele na povabilo predsednika Madura, do neštetih javnih nastopov Tomićeve v podporo Maduru, nazadnje februarja letos skupaj s Svetlano Makarovič in venezuelskim veleposlanikom na Dunaju, zadolženim za Slovenijo – torej s predstavnikom Madurovega režima.
Temeljno poslanstvo medijev je kritičen nadzor politikov, ki so kot Tomićeva javne osebe in kot take podvržene kritični presoji v medijih pri izvajanju njihove deklarirane politike. Grožnja Tomićeve z odškodninsko tožbo zaradi mojega kritičnega pisanja o njenem javnem političnem delovanju ne preseneča, saj do zadnje kaplje krvi brani brutalni Madurov režim in toči solze nad propadlim jugoslovanskim socialističnim režimom, ki sta v krvi dušila svobodo govora in medijsko kritiko politične elite.
Namen grožnje z odškodninsko tožbo je zastrašiti mene in vse druge novinarske kolege, da pred volitvami EU prenehajo kritično pisati o Tomićevi in njeni politični hinavščini in nedoslednosti pri izvajanju deklarirane politike, saj eno govori raji in drugo dela. Za Tomićevo je očitno tehtno novinarstvo le nekritična propaganda zanjo in za stranko Levica.
Grožnja z odškodninsko tožbo političarke Tomićeve pomeni brutalen poseg v ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja, da bi Slovenijo spremenila v banana državo po vzoru totalitarne Venezuele in propadle Jugoslavije, nad katerima se Tomićeva navdušuje.