Odprava na Mars vzburja človeško domišljijo

Nostalgija izpred 40 let, ko je človeštvo stopilo na Luno, je bila te dni vsaj za kanček podoživeta ob prvem koraku človeka po Marsovi površini. V simulaciji na Zemlji, se razume.

Odprava na rdeči planet vzburja človeško domišljijo že celotno 20. stoletje. Načrti vključujejo vse od pristanka človeške posadke na Marsu pa do kolonizacije planeta in njegove teraformacije, preobrazbe v Zemlji podobno okolje.

Prvi, ki se je tehnično poglobil v odpravo na Mars, je bil nemški raketni strokovnjak Wernher von Braun v svojem delu Das Marsprojekt iz leta 1952, ki je desetletje pozneje izšlo še v angleščini. Njegova vizija je bila zelo uspešna, predvidel je več kot tisoč tristopenjskih raket z deli, iz katerih bi v zemeljski orbiti sestavili deset plovil, vsako od njih pa bi proti Marsu poneslo 70-člansko posadko. Plovilo s krili bi potem pristalo na Marsovem površju, kar je danes, ko vemo, da je Marsova atmosfera precej redkejša, kot so takrat mislili, na tak način nemogoče.

V začetku šestdesetih je nekaj ameriških podjetij sodelovalo v Nasini študiji Project Eempire, ki je vključeval gradnjo plovila z osmimi pogonskimi raketami saturn V v orbiti. Šlo je za prvo konkretno študijo o tem, kako ustvariti razmere za človeško potovanje na Mars, ki je vključevala tudi vse do takrat pridobljene podatke iz vesoljskih poletov. Po koncu programa Apollo konec sedemdesetih let se je von Braun še enkrat poglobil v pot proti Marsu. Predlagal je gradnjo dveh jedrsko gnanih plovil, ki bi proti Marsu ponesli vsaka po šest članov posadke. Med Nixonovo vladavino je program zbudil precejšnje odobravanje, kmalu zatem pa so ga postavili na hladno in dali prednost osvajanju vesolja nad našimi glavami space shuttli.

V času, ko so Američani razmišljali o Luni, so v Sovjetski zvezi sestavili program TMK, s katero bi kozmonavti poleteli do Venere in Marsa, a brez pristanka na Zemlji, potovanje pa bi trajalo tri leta. Vse skupaj so opustili tudi zaradi tega, ker raketa N 1, ki je bila del načrta, nikoli ni uspešno poletela.

Predlogi so se vrstili tudi v osemdesetih in devetdesetih letih. Nasa je 1989 v novi spodbudi za dokončanje mednarodne vesoljske postaje predlagala potovanje na Luno in potem naprej na Mars, vendar je zaradi stroškov kongres ukinil vsa sredstva za odprave dlje od Zemljine orbite. Nekaj zasebnih študij je zaokrožilo 20. stoletje, vendar večinoma niso upravičile velikanskih stroškov, ki bi jih to potovanje zahtevalo.

George W. Bush je januarja 2004 napovedal ponovno osvojitev Lune do 2020, pred tremi leti pa je Michael Griffin, vodilni človek pri Nasi, napovedal, da bi lahko človek pristal na Marsu do leta 2037, za to pa bi potrebovali 11 milijard dolarjev. Med bolj bizarnimi študijami 21. stoletja je tista, ki jo je v Search Magazinu predlagal nekdanji Nasin inženir James C. McLane. Proti Marsu bi poslali enega samega človeka, ki bi potem živel na njem. Enosmerno potovanje ni naletelo na odobravanje. Evropska vesoljska agencija ESA je sestavila predlog, v katerem bi skupaj z Rusi proti Marsu poslali dve plovili, eno s šestčlansko posadko, drugo pa z zalogami, 440-dnevna odprava pa bi stala 20 milijard dolarjev.

Kdaj torej na Mars? Barack Obama je lani pomladi v govoru v Kennedyjevem vesoljskem centru na Floridi napovedal, da bi do sredine tridesetih lahko poslali človeka v orbito Marsa in ga varno vrnili na Zemljo, v naslednji odpravi pa bi poskusili tudi pristati. Kongres je odobril program, po katerem bo Nasa najprej poletela na Luno, potem na asteroide do 2025 in do 2030 do Marsa.

Osem mesecev v eno smer?

Pot do Marsa pa je vse prej lahka in nič kaj primerljiva s tisto pred 40 leti na Luno. Človeška posadka na poti do rdečega planeta bo morala skozi številne pasti in prepreke. Astronavti bodo podvrženi kozmičnemu sevanju in drugi ionizirajoči radiaciji, živeti bodo morali skorajda brez gravitacije in ob umetni svetlobi; tu je psihološki efekt izolacije od Zemlje in počasna komunikacija, signal od Marsa do Zemlje potuje tudi 20 minut. Predstavljajte si dve leti  življenja v eni sobi z enimi in istimi obrazi, z umetno hrano in brez medicinske oskrbe. Pa še tehnične ovire, najverjetneje bo morala odprava gorivo za vrnitev na Zemljo narediti kar iz surovin na Marsu, prav tako bo treba upoštevati srečevanje Marsa in Zemlje na njunih orbitah najbližje sta si skupaj vsakih 26 mesecev, in zagotoviti posadki dovolj vode in kisika za dveletno potovanje.

Ker je do prave odprave na Mars še nekaj desetletij, do takrat lahko različne parametre preverimo v simulacijah. Mars 500 je večstopenjski simulacijski eksperiment odprave na Mars s človeško posadko. Eksperiment poteka na Inštitut za biomedicinske probleme Ruske akademije znanosti v Moskvi. Gre za 640 dni poskusov, razdeljenih v tri faze, med vsako fazo pa skupine prostovoljcev živijo in delajo v maketi vesoljskega plovila. Komunikacija z zunanjim svetom je omejena in ima 20-minutni zamik.

Prva faza je potekala od 15. do 27. novembra 2007; takrat so preizkusili tehnično opremo, namestitev in procedure namišljenega potovanja. Druga faza, dolga 105 dni, se je začela 31. marca 2009, ko je šest prostovoljcev začelo živeti v eksperimentalnem kompleksu. Ta del poskusa se je končal 14. julija 2009. Tretja, najdaljša faza, dolga 520 dni, se je začela 3. junija lani, prejšnji teden pa so trije astronavti pristali in stopili na »površje« Marsa. Med prostovoljce zadnje faze se je prijavilo 6000 ljudi iz 40 držav, izbrali pa so tri Ruse, Francoza in Italijana in enega Kitajca.  Kriteriji so bili kar ostri: starost med 25 in 50 let, visoka izobrazba in znanja tehničnih in bioloških znanosti, znanje ruskega in angleškega jezika.

Raziskava bo dala odgovor  na vprašanje, koliko je človek prilagojen za potovanje na Mars, kako se spremeni psiha v daljši izolaciji in kako deluje v tesnem okolju z drugimi člani posadke. Eksperiment bo končan letos novembra, po dneh obiska Marsa je še 240 dni za vrnitev na Zemljo. In potem? Potem se lahko začne čakanje in odštevanje let, ko bo človek zares poletel proti Marsu, vendar se tak obisk z zdajšnjo tehnologijo pravzaprav ne splača. Osem mesecev v eno smer je pač preveč.