Na današnji slovesnosti ob odprtju Parka spomina Tacen se je vrh policije in notranjega ministrstva spomnil na Marijana Doblška, Željka Ernoića, Roberta Hvalca, Stanislava Straška, Franca Šosterja in Bojana Štumbergerja, ki so izgubili življenje med osamosvojitveno vojno.
Prav tako so se skupaj s svojci spomnili petih policistov, umrlih med delom. Spomin je najbolj svež na tragični dogodek 4. julija lani, ko je moški klical policijsko intervencijo ter se nato pri Igu namerno zaletel v policijsko vozilo, ki je hitelo na kraj. V nesreči je umrl 33-letni Igor Mauser. Slabo leto pred tem je umrl 39-letni Damjan Kukovič, hladnokrvno ga je ustrelil moški, ki ga je Kukovič pri Litiji ustavil med nadzorom prometa.
Januarja 2009 je ugasnilo življenje 28-letnega koprskega policista Mitje Capudra, med zasledovanjem storilca je doživel zastoj srca. Anton Lipovac je bil star 30 let, ko ga je novembra 1997 v prostorih kočevske policijske postaje ustrelil občan. Komaj 25-letni tolminski policist Jakob Ornik je umrl 1. januarja 1993. Pri reševanju udeleženca v prometni nesreči mu je zdrsnilo in je omahnil v globino.
Posebna priznanja pa so danes prejeli policisti, ranjeni med osamosvojitveno vojno. Med njimi je Otokar Praper, tedanji poveljnik obrambe mejnega prehoda Holmec. Praper se spominja, da je bilo njihovih sil bistveno premalo, sam pa je bil med prvimi poškodovanimi. Najprej ga je pri hrbtenici oplazil strel, nato je poleg njega razneslo topovsko granato, zadelo ga je 16 šrapnelov. Na radiu so ga razglasili za mrtvega, novica je tudi že prišla do njegove žene, a so ga le rešili, sta pa v boju umrla dva njegova kolega.
Po besedah notranje ministrice Vesna Györköys Žnidar policija ni le služba, ampak del njihovega življenja. Policisti se pri svojem delu vsakodnevno soočajo z nevarnostjo, številne situacije terjajo od njih hitre odločitve, pri tem so izredno profesionalni, hkrati pa poskušajo ljudem, s katerimi se srečujejo pri svojem delu, pomagati, je nadaljevala. Vendar se kljub temu zgodijo stvari, ki se nikoli ne bi smele, je dodala.
Vsak tak dogodek pusti neizbrisljivo sled, ki opozori, kako krhko je lahko človeško življenje ter kako kruti so tisti, ki so si pravico do odločanja o življenju vzeli v svoje roke, je še poudarila ministrica. Delo policistov, ki so umrli med opravljanjem svojih nalog, zato po njenem ne bo nikoli pozabljeno.
Fank si želi, da ne bi imeli razlogov za postavitev spominskega parka in obžaluje, da policistom niso mogli stoodstotno zagotoviti, da se bodo po koncu delavnika vselej vrnili domov. A če so se tragedije že morale zgoditi, je prav, da se z vsem spoštovanjem spominjajo umrlih policistov, je dodal. Prav se mu zdi tudi, da spominski park stoji v policijski akademiji - tam, kjer so se policisti kalili, in od koder so jih poslali v negotovo realnost operativnega dela.