V znamenitem filmu Der Untergang (Propad) se Hitler (nepozabno ga je upodobil Bruno Ganz) nekaj dni pred smrtjo v predsedniški palači z Albertom Speerom, arhitektom tretjega rajha, sprehaja pred veličastno maketo Germanije, novega Berlina, ki naj bi zrasel po vojni na ruševinah stare prestolnice. Metropolis je res samo iz mavca, tod Hitler že ugotavlja, kako koristna je vendar bila bombna toča, kajti šele sedaj bo mogoče pozidati veličastne zgradbe in postaviti večni spomenik mogočni državi.
V tem trenutku se tudi v državi, skoraj v maketo pomanjšanega merila, dogaja podobna reč. V Sloveniji so namreč nove tehnologije in alternativni mediji (spletni portali, tedniki in Info-TV) ob zvenečem mástifgatu sprostili toliko jedrske energije, da je totalitarna lupina spretnjakarskega obvladovanja družbe in njenih duš doživela nepovraten zlom. V državi odsihmal ne bo nič več tako, kot je bilo prej.Vendar se nekateri še vedno obnašajo kot velmoža iz prvega odstavka. Veličastna palača prijatelja notranje ministrice na Dimičevi, ki jo najema državni preiskovalni urad, na moč spominja na eno iz opaznejših zgradb prihodnje Germanije. Katarino Kresal je mástifgate zdesetkal tako kot zavezniške armade nacistično kraljestvo. Kar se je zdelo večno, se je sesulo kot hišica iz kart, v primerjavi s Hitlerjevim cesarstvom natančno po pravilih, ki jih predvideva antična tragedija: tum - cum, tedaj - ko. Kadar je junak najvišje, tedaj pade. Ko se Ojdip poroči z Jokasto in postane kralj Teb, tedaj se mu razkrije zločin in se oslepi. Ko so Katarino Kresal kronali za Slovenko leta, niso mogli vedeti, da so s tem dejanjem pripravili oder za njen padec. Nove tehnologije so namreč omogočile ljudem veliko hitrejšo pot do resnice, kot bi to veljalo še za Drnovškovo ero. Ministrica se je zato zdela toliko bolj očrnjena, kolikor svetleje je prej žarelo njeno odličje. Feriunt summos fulmina montes, »v najvišje vrhove treskajo strele«, je v Poezijah napisal France Prešeren.
Vendar Kresalova še naprej zida prestolnice v oblakih. Bela oblačila na internetni strani, razobešena po sušilni vrvi skupaj s spodnjim perilom, naj bi dokazovala integriteto in neomadeževanost njene podobe. Nasvidenje v naslednji vojni, do nje pa si bomo močnejši postavili še kak opaznejši spomenik, se najbrž ponevedoma opogumlja.
Stvarnost pa »žal« deluje v nasprotni smeri. Sedaj se z nekaj gotovosti že da napovedovati, da bo šel trend v tej smeri: vse več odličnikov bo golih, vse več ljudi jih bo videlo. Tako Kresalova kot tranzicijska levica pa reagirata na način kaj nam pa morejo! Nacionalni preiskovalni urad se zato poskuša še napihniti: iz ozadja se ponovno prebija Drago Kos, ki si v spletkah današnjega dne išče prihodnje priložnosti. Manevrira, pritiska, zaostruje, vse z namenom, da bi se spet povzpel na mesto, kjer bi vzdrževal kuliso osute Germanije slovenskega postsocializma. Predstavlja del nepregledne manipulacije, ki smo ji v državi ta trenutek priča. Ko npr. zajamejo Srečka Prijatelja v tajni policijski akciji, je zraven množica novinarjev. So bili v policijski službi? So se tam znašli po naključju? Jih morda ni režiser celotne komedije prej obvestil? Kot pravi Tomaž Akvinski, je najverjetnejša tista rešitev, ki je najbolj enostavna.
V oficialnih omizjih na televizijah te dni gostujejo prav tisti, ki imajo pri stvari najmanj čistih računov. Vloga Janka Gorška kot direktorja policije je v zadnjih mesecih nezadostna. Pa je prav on poklican stvari razlagati v smislu najvišjega arbitra. Miro Cerar je sicer »strokovnjak« brez resnejših mednarodnih referenc, vendar je klansko zaščiten: sorodstvo sega v vrh LDS. Pa to še ni vse: novce si redno služi kot »svetovalec« pisarne Mira Senice. Na oficialni televiziji pa redno prenika v »akademskega« vedeža, ki žebljice vselej stavi na glavice, če so le ene k drugim v prid vladajoči politiki.
Podobne zlorabe oficialnih televizij se dogajajo v nedeljskem ateljeju Lada Ambrožiča. Na prvi pogled se zdi, da bi to pojavo »na svobodnem trgu« težko rekrutirali v sploh kakšno oddajo. Ampak – pozor – v nedeljo je gostil prav Draga Kosa in mu omogočal možnost nadaljnjih političnih manipulacij. To, kar se je v oni dan zgodilo, je zloraba nacionalne TV vendar se nihče ne bo vznemirjal: Ambrožič to počne kar naprej. Pa kaj bi se mi razburjali, če se on ne: Drago Demšar ga je nekoč napravil celo za lavreata Jurčičeve nagrade in mu dal večni odpustek. Tako kot Janezu Markešu pred nekaj leti. par excellence,
Slovenska Germanija je trdna, veliko lakajev ji še vedno pomaga do slave, ugleda in formalne neoporečnosti. Še stojijo togi in mirni v poškrobljenih frakih. S to podobo bi lahko označili večino oficialne pozornosti, ki se v današnjih dneh ukvarja s poskusi prepričati javno mnenje, da je vendar vse v redu, vse pod kontrolo, akterji v aferah pa brezmadežni kot oprano spodnje perilo na internetnih straneh ministrice za notranje zadeve.
Takšna oficialnost medijev je njihova provincialnost. Takšno obnašanje razodeva glavno koordinato naše majhnosti. Šele ko se bo začela oficialna pozornost ukvarjati z dejanskimi problemi Slovenije, šele tedaj se bomo od kulis obrnili k stvarnosti. Ob koncu se lahko vprašamo, koliko ljudi pa danes v realnem jeziku razpravlja o tem, kam smo padli in do kod še gremo. Kje se bodo porušili maastrichtski kriteriji, na katere kričeče opozarja EU. Ta točka je blizu, predvsem pa je nepovratna.
Nasvidenje do naslednje makete!
