Na kraj dogodka sta prišla policija in reševalno vozilo, ki je ranjenega Krambergerja odpeljalo v bolnišnico. Toda že med prevozom se je njegovo srce za vedno ustavilo. Policija je že kmalu za tem prijela domnevnega morilca, takrat 42-letnega domačina Petra Rotarja, našla je lovsko puško, s katero naj bi ustrelil Krambergerja, in pokrovčke za daljnogled na okenski polici v njegovi hiši, od koder naj bi bil najboljši razgled na dvorišče, kjer je stala žrtev. Odpeljali so ga na policijsko upravo v Maribor, kjer je naslednje jutro priznal umor.
Mariborsko sodišče ga je 31. avgusta 1992 spoznalo za krivega umora in ga obsodilo na devet let zapora. Po pritožbi tožilstva mu je višje sodišče kazen zvišalo na dvanajst let, toda nazadnje jih je odsedel devet. Danes kmetuje v Jurovskem Dolu in le redko govori z novinarji. Leto dni po prihodu iz zapora je novinarju Slovenskih novic izjavil, da ne ve, ali je res ubil Krambergerja: »Preveč je nejasnosti. Skoraj ne verjamem, da sem ga ubil.« Pred tremi leti je s svojim nasprotovanjem preprečil postavitev spomenika Ivanu Krambergerju v Jurovskem Dolu.
Mnogi še vedno ne verjamejo, da je bil Rotar morilec Krambergerja oziroma da za njim ni bil še kdo drug, ki ga je nagovoril k zločinu. V kriminalistični preiskavi je bilo več nejasnosti. Preizkus alkoholiziranosti je pokazal, da je imel Rotar v času dejanja 2,5 promila alkohola v krvi, vendar po mnenju izvedenke toksikološke stroke za človeka, vajenega alkohola, to pomeni le lažjo ali zmerno alkoholiziranost. Nikoli tudi niso našli krogle, ki je vzela življenje predsedniškemu kandidatu, saj naj bi se po ugotovitvah policije razletela.
Poleg tega je obramba, ki jo je vodil lenarški odvetnik Ivan Bukovnik, trdila, da je bilo veliko lažje žrtev ustreliti iz 150 m oddaljene stare Roškarjeve hiše kot iz 63 m oddaljene Rotarjeve hiše, kjer je večino oken zakrivalo bližnje drevo. Kriminalisti so ugotovili, da je bila z okna na Rotarjevi hiši vidnost odlična in da so bila okna na Roškarjevi hiši zaprta s polkni. Tudi omet na lovski puški je ustrezal ometu v Rotarjevi hiši, kjer je Rotar po streljanju prislonil puško, v njej pa so bile še sveže saje.
Toda zapletlo se je s sedalom stola iz Roškarjeve hiše, ki se je po preiskavi izgubilo. Neposrednega dokaza ni bilo, zato je ves dokazni postopek temeljil na Rotarjevem priznanju, v katerem je ta tudi potrdil rekonstrukcijo umora tako, kot so jo pred tem ugotovili kriminalisti. Teorije zarote tako najbrž ne bo nikoli konec.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
