Pred dvajsetimi leti – 11. januarja 1989 – smo ustanovili Slovensko demokratično zvezo. Alternativna gibanja, zbiranje okrog Nove revije, ki je leta 1987 objavila Prispevke za slovenski nacionalni program; navsezadnje pa ustanovitev treh političnih strank, Slovenske kmečke zveze (maja 1988), Slovenske demokratične zveze (januarja) in Socialdemokratske zveze Slovenije (februarja 1989)... to so bili za Slovenijo potresni, čudežni in za marsikoga pretresljivi dogodki. Zamajal se je, kmalu pa tudi sesul slovenski enopartijski sistem: po nastanku nove kmečke stranke je nastala slovenska kulturniška, za njo pa nova slovenska delavska stranka. Začela se je razprava o nedostojnosti jugoslovanske in samostojnosti slovenske države. Slovenija se je po mrtvilu socialističnega samoupravljanja in neuvrščenosti odzvala izzivu moderne Evrope. Tradicija zaostajanja in zamudništva je bila prekinjena. V osemdesetih in devetdesetih letih smo Slovenci ujeli evropski politični utrip.
Slovenska Partija se je v precepu med stalinistično tradicijo in zgledi južnoameriških hunt odločila za nesrečno kombinacijo. Ko je v procesu proti četverici JBTZ pred vojaškim sodiščem v Ljubljani spregovorila v srbohrvaščini, so se sprostile dolgo časa zadrževane energije, ki so navsezadnje premagale Partijo in JLA, in ustvarile neodvisno slovensko državo, ki je temeljila na človekovih pravicah in na zahtevi po pravni državi. Začelo se je novo evropsko druženje in sodelovanje, sprožil se je velikanski stroj evropske solidarnosti in istovetenja. Slovenija se je začela razvijati skupaj z drugimi evropskimi državami: Avstrijci, Čehi, Hrvati, Italijani, Madžari, Nemci, Poljaki in Slovaki... Po drugi strani so imeli Srbi in še nekateri drugi južnoslovanski narodi večje težave z razumevanjem znamenj časa in so si nakopali dodatne usodne zamude. Leta 1991 je prišlo do poloma Jugoslavije. Dejansko se je Jugoslavija – tudi zaradi nerazumevanja evropskega izziva – prelomila na dvoje. Slovenci smo pričakali padec Berlinskega zidu pripravljeni in organizirani v stranke, ki so združene v Demos premagale ancien regime in postavile neodvisno državo, ki ji je uspelo ujeti dva ekspresna vlaka: NATO in EU.Z veseljem in ponosom se spominjam prijateljev, s katerimi smo jeseni leta 1988 in v začetku leta 1989 postavljali Slovensko demokratično zvezo (SDZ). Zarotniško druženje z Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Ivanom Omanom, Hubertom Požarnikom, Samom Resnikom, Rudijem Šeligom, Ivom Urbančičem in Francetom Zagožnom... je bilo včasih težavno, vendar je bilo lepo. Danes je izročilo SDZ vgrajeno v temelje Slovenske demokratske stranke.
Vendar gre za preveč pomembno reč, da bi se izgubljali v sentimentalnostih. Najbrž bi težko rekli, da smo bili pobudniki novih strank in nove države poraženi. Vendar v boju za človekove pravice, za neodvisnost, za svobodno tekmovanje, demokracijo, za kulturno in pravno državo nismo zmagali, in naše delo je izredno težavno. Medtem ko so v drugih evropskih državah večinoma razumeli, da so se za vedno končali stari in da so prišli novi časi, se po Sloveniji širijo ugibanja, omahovanja, dvomi in strahovi. Iz Rusije prihajajo poročila o prerojeni KGB in izjave obžalovanja glede razpada Sovjetske zveze; iz Ukrajine se slišijo glasovi omalovaževanja pomarančne revolucije leta 2004. To in še nekatere druge nekdanje komunistične države dodatno slabijo notranji spori, predvsem med verniki nekdanjih režimov in reformisti. Razvnemajo se boji med predsedniki republik in predsedniki vlad zaradi večjih ali manjših pristojnosti. Stari politični vzorci so botrovali obračunu z neposlušno Gruzijo.
Razmere v Sloveniji so za spoznanje, vendar ne popolnoma drugačne. Teden ali dva nazaj so menda – po meni neznanih omrežjih – zbirali glasove za mojo upokojitev. Dan ali dva nazaj pa izvem, da se je na eno najvišjih mest v MZZ iz penzije vrnil mož, ki je bil v Jugoslaviji dolga leta republiški sekretar za delo in strokovnjak za znamenite »tozde«. Zgodila se je velika prevara. Osebe in organizacije, ki so – po poklicni dolžnosti ali celo iz lastne vneme – teptale človekove pravice, danes očitajo teptanje pravic ljudem, ki so jih varovali. Nenadoma so žrtve partijskega ali vojaškega režima postale kršitelji človekovih pravic. Nekateri slovenski voditelji si privoščijo samovoljo in materialno razkošje, ki si ju ni privoščil noben njihov predhodnik. V rezidencah za visokimi zidovi prakticirajo apartheid in zraven deklamirajo o človekovih pravicah.
Pred dvajsetimi leti so se odpirala vrata in okna priložnosti, padali so zidovi, okovi in rešetke. Druga za drugo so se rušile meje, širila so se obzorja, pomladanski vetrovi so napodili oblake... Kamorkoli si pogledal po Evropi, same široke avenije in prijazni ljudje. Letošnja zima prihaja s slabimi gospodarskimi napovedmi, mrazom, pomanjkanjem energije, z nerešljivimi spori v državah in med njimi. Na ozadju teh mračnih in neprijaznih dogodkov nam slovenska pomlad in leto 1989 zbujata upanje in dajeta usmeritev. Navsezadnje so bili kraji, kjer smo si šepetali zarotniške načrte, enako mračni in neprijazni, če niso bili še bolj.