O t.i. zmernem islamizmu
''Zmerni'' muslimani, pod tem imenom ne mislim Osame Bin Ladna ali kalifa mule Omarja, ki si domišljata, da imata v stilu starih kalifov pravico oklicati neobrambne t.i. svete vojne, menijo, da je potrebno dobiti v določeni deželi prej večino, preden se legalizira šeriatska teokracija. Vendar tudi dokler temu ni tako je njihova lojalnost do te dežele pogojna. Pogojena pa je s tem, da se ne sme ''žaliti ali omejevati islama''. Praktično to vidimo kako izgleda na neštetih primerih. Žrtev tega je seveda svoboda govora in tiska. Žali se namreč islam že s kritiko preroka Mohameda ali s karikaturami ali s kritiko barbarskih in teokratičnih šeriatskih praks, kaznovanja ''miselnih in spolnih zločinov'' itd. Prav to skušajo z grožnjami doseči tudi v Evropi, da se iz nekih varnostnih razmer začne izvajati cenzura. Zaradi podobnih varnostnih razlogov je bila Kenija pred kratkim primorana legalizirati za muslimane šeritasko pravo. Žal je tako, da lažni multikulturalizem tu javno in tajno popušča islamistom in dejansko izvaja iz ''varnostnih razlogov'' cenzuro na marsikaterem področju in v marsikateri državi.
Zmerni islamizem je ideologija, ki jo zastopa večina muslimanov povsod po svetu, razen radikalcev in razen tistih, ki so, kot pravijo islamisti okuženi z drugimi idejami, kot nacionalizmom, sekularizmom, demokracijo, socializmom... Med t.i. zmerne islamiste je spadal tudi Alija Izetbegovič, kar se posebej nazorno vidi iz Islamske deklaracije, katere avtor je bil. Že preden se doseže 50% pa pogosto zahtevajo šeriatsko pravo za muslimane, kot vplivne, čeprav ne vedno zelo številčne manjšine. Zadnja primera sta Kenija in Tajska, na tajskem so v ta namen izkoristili tudi gosp. krizo, čeprav jih je tam le 5%, kar je zelo poučno tudi za Evropo. Vsaka nemuslimanska dežela je namreč področje nizkointenzivnega ideološkega in političnega konflikta, po islamistični religiozno-teokratski predstavi.
Drugi pogoj, da se ne omejuje svoboda islama se sliši najprej zelo v redu. Vendar pomeni z drugimi besedami, da se ne sme omejevati širjenja teokracije. Če se pojavi nek politik, ki bo rekel, da je treba imigracijo iz islamskih držav skrbno omejevati, bo že kršil to njihovo pravilo. In če reče nekdo, da je treba državne kontrole nad tem, kaj se učijo v islamskih šolah isto. To pa je uničevanje politične svobode. Zgodi se tudi, da so nekatere muslimanske prepričane ali pa prisiljene od svojih mož ali staršev, da se povsem zakrivajo in se nočejo legitimirati nobenemu moškemu policistu, ki bi jih morda ustavil. Čeprav to vsekakor je resna varnostna grožnja in postavljanje teokratičnih pravil nad civilne zakone. In zgodi se, da ima Švica npr. neposredno demokracijo, kar pomeni, da ni možno tako kontrolirati vsebine referendumov, kot pri predstavniški demokraciji. No, recimo, daje to njihova kultura. :) In v takšni kulturi ljudje odločajo tudi o tem recimo, kako bo izgledala njihova krajina in se odločijo, da morajo biti džamije brez minaretov. Čeprav so sicer celo v najbolj sekularni izmed muslimanskih držav Turčiji cerkve brez zvonikov, to ne zadrži Gadafija, ki v svoji državi izvaja nasilje nad vsakim oznanjevalcem druge vere in številčno skrbno kontrolira število nemuslimanov, da ne okliče zoper Švico džihada. Uničevanje demokracije in umikanje domače kulture poteka torej še preden imajo ''zmerni'' islamisti večino. To pa je navsezadnje v direktnem nasprotju tudi z deklaracijo človekovih pravic, ki pravi v zadnjem členu, da nobene pravice iz deklaracije, ni mogoče uporabiti na način, da bi z njo uničil druge svoboščine. To velja tudi za svobodo vere in pravico do tega, da živiš svojo kulturo.
V številnih evrop. državah prihaja do neverjetnih popuščanj v korist islama. Sodišča npr. ne naložijo iz razloga ''drugačne kulture'', nobene kazni ali minimalno kazen možu, ki pretepa ženo, zato, ker je musliman. Najdlje so šli na tem področju v Veliki Britaniji, kjer so legalizirali šeriatska sodišča z omejenimi pristojnostmi za področje civilnega in družinskega prava, kot del državnega pravosodnega sistema. To legalizacijo so sprva dolgo časa uspešno skrivali pred domačo javnostjo, dokler ni bila stvar razkrita. Šeriatska sodišča z omejenimi pristojnostmi je legalizirala laburistična vlada, čeprav je bila ta vlada hkrati zapletena v vojaško pustolovščino z Američani v Iraku, kar so ljudje po pravici sprejeli, kot veliko hinavščino. Prizadevanja za vzpostavitev šeriatskih sodišč potekajo tudi v Nemčiji, na Švedskem in drugod.
Evropske države je vodila v filoislamistično politiko tudi politična odločitev ob naftni krizi v 70. letih 20. st., da popustijo Organizaciji islamskih držav in dovolijo masovno imigracijo. Hkrati so se morali še obvezati, da imigrantov ne bodo skušali zares asimilirati, kajti prava asimilacija bi pomenila, da bi opustili prizadevanje za islamizacijo in šeriat, s tem pa bi postali za islamske države seveda krivoverci. Takšne imajo v državah, kjer vlada šeriatsko pravo za odpadnike in jih pobijajo ter ostro preganjajo. Posebno poglavje je politika Francije. Ta se je že v 60. letih odločila, da boi iz strateških razlogov iskala zavezništvo z islamskim svetom, da bi tako ustvarila nekakšno protiutež ZDA. Danes so očitno v Parizu opazili, da so si s to dvorezno politiko naredili medvedjo uslugo in ne vedo točno kako bi se iz tega izmotali ali vsaj omejili posledice.
Podporo oz. zaslombo pa ima taka filoislamistična politika tudi v večini org. za člov. pravice, ki se držijo načela, da so verska vprašanja področje, kjer bodo nevtralni. In to celo vzporejajo z vprašanjem splava, kjer se držijo načela o nevtralnosti. So tudi nekateri člani teh org. kot npr. David Littman, ki takšni politiki in principom nasprotujejo in to seveda povsem utemeljeno. Čeprav so nekateri iz bioetičnih razlogov za to, da se splav destimulira, podobno, kot npr. v Švici, s tem, da država podpira alternativne možnosti in org. ki rešujejo soc. težave nosečnic pa bi si vsekakor ne upal primerjati odločitve, če kdo naredi splav s tem, da se ubije rojenega oz. odraslega človeka ali tega, če kdo zagovarja svobodno izbiro pri splavu s tem, da nekdo zagovarja pobijanje odraslih nedolžnih ljudi zaradi nekih teokratičnih razlogov.
Za konec naj povem, da jaz podpiram vsakega, ki je proti teokraciji pa naj bo ta veren ali neveren, kristjan, Jud ali disidentski musliman, levičar, sredinec ali desničar. Tu je po mojem potrebna zelo odločna opozicija taki politiki, kot se jo sedaj prakticira. Glavni zagovornik sedanje politike pa je seveda evropska mainstream levica, to je tista levica, ki je bila tudi že proti osamosvojitvi Slovenije, dasiravno tudi kršč. demokrati niso čisto brez odgovornosti za trenutno stanje. Treba je priznati, da se nekatere kulture lahko prepletajo, druge pa se ne morejo in je zato prav, da bivajo ločeno. Imigracijo iz islamskih držav bi bilo treba zelo skrbno nadzorovati, kakor to počnejo tudi oni.