Tako imamo prvorazredno Društvo novinarjev Slovenije, ki je pod sedanjim vodstvom postalo nekakšen pridruženi član levičarskega političnega telesa oziroma politično ekskluzivna druščina, kar seveda ni samo v sramoto vodstva, ampak celotnega novinarskega ceha. Ker vrana vrani ne izkljuje oči, je seveda logično, da si ta druščina ni nikdar prizadevala za poklicne (ne zgolj etično profesionalne) standarde. Ni jih sram, da je izobrazbeno povprečje v slovenskem novinarstvu katastrofalno; še več, s kolektivno pogodbo so dosegli, da se na nek čira-čara način univerzitetna izobrazba preprosto prizna in zatorej tudi predsedniku DNS ni mogoče ničesar očitati. Osebno imam številne izkušnje, kako hitro je to društvo oz. druščina znala reagirati na nekatere zadeve na RTV in prav vsi mediji so ta njihova stališča z veseljem objavljala. Kaj so ti isti mediji storili, ko je Združenje novinarjev in publicistov objavilo svoje stališče do politikantskih, lažnivih in sramotnih napadih na sedanje vodstvo RTV SLO? V glavnem so molčali. Tudi DNS nima stališča do tega nesramnega pogromaštva – in bolje da ga nima, ker je vnaprej mogoče sklepati, kakšno bi bilo. Tako se je dan pred znamenito plenarno sejo državnega zbora, kjer je oblastna levica šest ur pljuvala po vodstvo RTV, oglasil Sindikat novinarjev Slovenije z nekimi lamentacijami o kruti usodi novinarjev- honorarcev v tem javnem zavodu. Poslanci levice so ga z veseljem citirali, odgovora, ki so ga dobili iz RTV, pa niso niti omenili. Če ne omeniš, ne obstoja! Najprej, sindikat novinarjev se je zavzel le za honorarce, ki delajo na novinarskih delovnih mestih. Ob tem je treba reči, da na RTV honorarno delajo številni drugi strokovni in umetniški honorarni »profili«, kar pa novinarskega sindikata ne zanima. V tistem njihovem spisu so tudi neresnice – novinarji honorarci so na RTV zelo različni: nekateri so začetniki, nekateri opravljajo le določena novinarska dela, tisti pa, ki delajo to in toliko kot redno zaposleni, pa so v skladu z novim plačnim sistemom umeščeni v ustrezne novinarske razrede. Zato ni res, da so plačno hudo zapostavljeni, da se jim kratijo socialne pravice itn.
Ob tem je zanimivo, da se »recesijske zadeve« v veliko večji meri, celo neprimerljivo z RTV, dogajajo tudi v drugih medijskih hišah (nižanja honorarjev, odpuščanja honorarnih sodelavcev in celo redno zaposlenih) pa nisem zasledil, da bi se DNS in SNS kdajkoli za njih zavzela. Ne, to ni politično oportuno – oportuno se je lotiti vodstva RTV, ki je pri sedanji oblasti drugorazredno in je treba na njihova mesta postaviti prvorazredne. Kaj šteje za prvo in kaj za drugo razrednost smo slišali in videli na tisti znameniti plenarni seji državnega zbora! O drugorazrednih se lahko govori karkoli se hoče, njim se lahko podtakne vse, z njimi se lahko manipulira, njim je mogoče podtakniti številke in podatke, ki so ne neresnični, ampak lažnivi in to tisti, ki jih izrekajo, zelo dobro vedo. Tudi gospa ministrica za kulturo Majda Širca, ki je – kot so povedale priče – v resnici bila avtorica tistih dveh celo za boljševistično levico sramotnih sklepov, ki jih kasneje odbor za kulturo ni sprejel – ker bi se le preveč osramotil. In kaj se je zgodilo, čemu so skušali preko diskvalifikacije nadzornega sveta RTV kriminalizirati sedanje vodstvo? Očitno si na ministrstvu za kulturo in v koaliciji niso dobro prebrali Zakona o RTV, ker nadzorni svet nima nobenih pristojnosti pri kadrovski politiki, kajti generalnega direktorja izvoli programski svet, na predlog generalnega direktorja pa imenuje tudi direktorja radia in televizije. Zato sem ob tej priložnosti nekje drugje zapisal, da je bila ta seja odbora za kulturo POTRATA časa, ker je zgrešila tarčo. Menda so v tem času, ko so sejo zaradi obstrukcije moralo prestaviti za dva dneva, ugotovili, da nadzorni svet ni prava stvar, ki so se je lotili. To pa kulturni ministrici za kulturo ni bilo dovolj, da ne bi z govorniškega odra, kjer je grmela in zlorabljala (na primer Draga Jančarja in še koga) tam prisotnega predsednika nadzornega sveta pozvala, da naj odstopi. Brez sramu in kulture, kot je brez sramu in kulture govorila o številkah in podatkih, ki niso resnični; resničnim namreč ne verjame. Rekla je na primer, da ji je nek kamerman iz RTV rekel, da nova, sodobnejša kamera stane samo 7000 evrov, revež pa ima očitno neko zelo zastarelo zadevo. Za 7000 evrov seveda nikjer ne dobiš visoko profesionalne, digitalne in HD kamere! Potem je kulturna gospa ministrica za kulturo kar naprej govorila, da je stanje na RTV med zaposlenimi zelo slabo, da so sila nezadovoljni in da je na delovnem sodišču kar 400 tožb. Na delovnem sodišču je pristalo 140 tožb (mimogrede: pred leti, ko še ni bilo našega vodstva, je vodstvo RTV takrat tožilo 800 zaposlenih, pa ni bilo nikakršnega viharja med takrat vladajočo levico). Od tega sta dve tretjini tožb s strani novinarjev! Zakaj je to pomembno poudariti? Zato, ker so novinarji preko svoje zastopnice na pogajanjih socialnih partnerjev na ministrstvu za javno upravo o novem plačnem sistemu dosegli daleč najboljša izhodišča in uvrstitve, pa so še vedno nezadovoljni. To vesta tudi ostala dva hišna sindikata, ki jeze zaradi tega »novinarskega privilegija« nista skrivala.
Vladajoči koalicijski poslanci skupaj z ministrico tudi ne znajo natančno brati! Kar naprej so trdili, da se podatek o delnicah Eutelsata na neki drugi strani ne ujema s podatkom, ki je objavljen malo prej. Če bi dobro brali (ne pa zlonamerno), bi lahko prebrali, da je stvar jasna: v času sedanjega vodstva ni bila prodana niti ena sama delnica Eutelsata! Ker pa je vodstvo RTV drugorazredno, se mu ne verjame, verjelo se bo le prvorazrednemu. Močno se je manipuliralo s pismom nekaterih (ne vseh) članov programskega sveta, ki so pisali nekaj o tem, da se bojijo komercializacije TV programov in so bili nadvse kulturniško zaskrbljeni, zato so ministrico v tem pismu nekako pozvali, da naj se zavzame za dodatno financiranje RTV SLO. Gospa kulturna ministrica je to zlorabila in uporabila kot primer, da se v hiši dogajajo hude stvari, da je kultura v zadnjih zdihljajih in da je ta desničarski programski svet to spoznal šele po treh letih. In kakšna je resnica? Eden od članov programskega sveta, ki je zagrizen kulturnik in včasih stvari zato ne presoja dovolj realno, je namreč predlagal, da naj oblast z novim zakonom ukine vse reklame na RTV, potem pa naj država financira to hišo. Ker o njegovem predlogu programski svet ni hotel glasovati, je zagrozil, da bo iz sveta izstopil in nekateri, po moje tudi naivni člani programskega sveta so potem po razpravi pristali, da se napiše tisto znamenito in tolikokrat zlorabljeno pismo ministrici. Na tem mestu bi lahko pisal kaj o RTV-jevskih in tudi slovenskih kulturno-umetniških lobijih (ne o vseh kulturnikih in umetnikih), ki kulturne vsebine (ki jih na RTV-ju ne manjka!) povzdigujejo na raven religije in Svetega, ne znajo pa prebrati 4. člena Zakona o RTV, ki natanko govori o tem, katere so vsebine v javnem interesu. Kultura je zagotovo pomembno med njimi, ni pa edina. Seveda pa vladajočim ne gre za kulturo, če bi jim šlo, potem bi v tisti razpravi v parlamentu uporabili vsaj minimalne kriterije kulture govora, ne pa sovražnega govora in diskvalifikacij. Kultura na RTV oz. njeno »pomanjkanje« je zanje le priročen izgovor za novo kadrovsko »kulturno« politiko RTV SLO. K temu pa je treba pristaviti še nekaj okraskov – kot je tista ministričina prispodoba o prenovljenih avlah radia in televizije v hudih časih, ko je RTV trpela pomanjkanje finančnih sredstev. Je res tako? No, financ na RTV ni nikdar dovolj – če bi jih bilo petkrat več, bi jih ta hiša potrošila, kar pa zadeva prenovo vhodnih avl RTV, pa je le treba povedati, da je načrt za to nastal, ko nihče v hiši ni tarnal o financah – torej v začetku leta 2007 in ker je bilo presojeno, da sta vhoda že sramotno načeta in šlampasta. In čisto mimogrede: denarja iz amortizacije in za naložbe ni mogoče dati v programe in za plače! Zaradi obnove vhodov kultura ni trpela, trpijo pa nekateri »kulturniki«, ki kulturo delajo povsod drugod, samo v lastni hiši bolj malo.
Potem so nas napadali, da se je kupila neka nepremičnina. Se je, seveda. Naj ministrica pogleda po svojih službah in pri sebi, saj je s tem celo soglašala!!! Hiša poka po šivih, različne službe so - nekatere v sramotni baraki ob TV zgradbi, druge po drugih lokacijah mesta. Da o stari razmajani radijski hiši sploh ne govorim in so bili celo člani programskega in nadzornega sveta presenečeni, ko so videli, v kakšnih razmerah se delajo trije nacionalni radijski programi. Ministrica očitno že dolgo ni bila v tej hiši, kjer je nekoč bila novinarka, da bi videla vso to zadrego. Ampak, očitno so te in takšne investicije drugo razrednega vodstva nesprejemljive, zločinske, kriminalne, nesprejemljive, gola zapravljivost vodstva RTV, če ne še kaj hujšega. Bo že računsko sodišče, kot je omenila ministrica za kulturo Majda Širca, presojalo te in takšne (tudi programske) upravičenosti! Zanimivo, prebral sem zakon o računskem sodišču in tam nič ne piše, da bo ta institucija presojala, katere oddaje so pravilne in katere nepravilne, katere je mogoče uvrstiti med kulturno prvorazredne in katere med komercialno drugorazredne. To bo še zabavno!
Gospa ministrica Širca tudi zelo svojevoljno in svojeglavo razlaga, čemu so namenjena tako imenovana razvojna sredstva! V razpravi v državnem zboru smo celo slišali, da je to državni denar, denar države, čeprav so na RTV-ju dokumenti, torej materialni dokazi, da je to razvojni denar te ustanove! Gospa ministrica v nedogled razglaša, da so ta razvojna sredstva namenjena digitalizaciji in tehnološkemu razvoju! Tega ni v nobenih obstoječih dokumentih, le v enem piše, da so ta sredstva namenjena razvoju programov. In naj gospo ministrico še enkrat vprašam: kaj bo RTV visoko sofisticirana tehnologija (s tisto njeno znamenito kamero iz njenega nastopnega govora v parlamentu vred), digitalizacija, high definiton in podobne zadeve, če ne bo znala ali hotela vlagati v programske vsebine – to pa pomeni v ljudi, v strokovnjake z različnih področij, v ljudi z idejami? Bo tudi to našo odločitev, da se vlaga tudi v človeški faktor, presojalo računsko sodišče?
Kar naprej je naša nova oblast, ustoličena v parlamentarni večini omenjala dve TV oddaji, ki da sta bili škandalozni še zlasti, ker sta se financirali iz razvojnih sredstev! E, nista se financirali iz razvojnih sredstev, ampak od drugorazrednega vodstva RTV tega niso hoteli slišati. Tistega vodstva, ki ga je Franco Juri brezsramno pozival, da naj kar odstopi. Le čemu, ni nobenega pravega razloga, razen politično-ideološkega, mogoče boljševističnega na sodoben način vrednot sedanje koalicije. Lahko pa gospod Juri to vodstvo s svojimi zamenja legalno in legitimno, ampak to je pa že druga zgodba o nekem novem zakonu o RTV, ki bo menda hišo naredil neodvisno, jo depolitiziral (le čemu kar naprej neki hišni novinarji kandidirajo pri strankah levice, ali pa piše pamflete kot je tista peticija?), tekla bosta med in mleko, zaposlili bodo vse tako zatirane honorarne sodelavce, kulture pa bo toliko, da bo zmanjkalo programskega časa. Da o novih kamerah in hišni srebrnini (delnicah Eutelsata) sploh ne govorimo – jo bodo znali hitro zapraviti, če je ne bo sedanja oblast nacionalizirala, ko je v hudih škripcih z rebalansi rebalansiranih rebalansov.
Da bo še huje, je ta koalicijska večina v parlamentu zlorabila še en dokument: to je stališče, pogled dveh »ekspertov«, ki sta na televiziji proučevala informativni program. Hude stvari sta menda odkrila – in res je, da sta svoja opažanja zapisala, ob tem pa ni nepomembno povedati, da sta v hišo prišla, ker sta bila zaprošena. Pa še nekaj: šlo je za interno analizo, ki ni bila namenjena širši javnosti in ki jo je »nekdo« iz hiše odnesel ministrici, ker ima sedanja koalicija v tej hiši svoje elitne prvorazredne zaledne enote, ki jih sam imenujem medijski talibani oz. mudžahedini. Ali tako imenovane zdrave sile.
Gre za firmo Ricka Thompsona »T-Media« s sedežem v Birminghamu. Gospod, ki seveda ni iz BBC-ja (tam je bil zadnjič zaposlen pred več kot petnajstimi leti!), se pa povsod po svetu tako predstavlja, je svoje tržišče našel v vzhodni Evropi in seveda v Sloveniji (kjer domorodce poučuje o demokraciji in pluralizmu!«), kamor ga je pripeljalo bivše vodstvo RTV že v devetdesetih letih, še posebej pa se nad njim in njegovo firmo navdušuje Boris Bergant. Nastalo je že kar nekaj njegovih »programskih analiz«, ki so si kar precej podobne med seboj. Kot kaže nekateri na RTV vključno z Bergantom mislijo, da gre za edinega strokovnjaka za TV medij, na RTV SLO pa je v tem času že veliko zaslužil…
Diskvalificirana je bila tudi javnomnenjska raziskava, ki je navsezadnje ugotovila kar ugodne poglede javnosti na programe RTV in tudi korektno kritične. Menda se ve, da jo je opravila politično neprimerna raziskovalna hiša. Metodološko pa je šlo za zelo korektno raziskavo in doslej na zavodu takšna še ni bila opravljena – sestavljena je bila iz treh raziskav: telefonskega anketiranja, terenskega anketiranja in panelnih razprav na posameznih območjih Slovenije. Zelo celovito, ampak preveč ugodno za sedanje vodstvo! Ampak, na radiu imamo dokaj ugodno in tudi kritično raziskavo 1. in drugega radijskega programa, ki ga je po logiki koalicije delala druga stran političnega spektra – torej njihova. To pa ni problem, ali kako?!
Zlorabljeno in popljuvano ter poteptano je bilo tudi revizijsko poročilo ugledne revizijske hiše, ki je bila izbrana na javnem razpisu! Prvorazredna koalicija je namreč interpretirala in brala le tisto, kar jo je navajalo k drugo razrednosti revizije in vodstva. Revizijsko poročilo, o katerem je na odboru neka poslanka govorila v stilu »si lahko z njim kar nekaj obrišete«, je sestavljeno iz dveh delov: eno je revizija računovodskih izkazov po zaključnem računu 2008. Tu revizor piše, da je bila ta revizija opravljena v skladu z zakonodajo in mednarodnimi standardi. Tega prvorazredna koalicija v parlamentu ni hotela videti in slišati, se je pa spotaknila ob drugi del, kjer je generalni direktor revizijski hiši naročil, naj pregleda še neke druge stvari, da bomo videli, kje delamo napake (ja, ko delaš, delaš tudi napake, ne pa kriminal, gospa ministrica in gospa Potrata in ostali prvo razredniki iz koalicije!), da jih popravimo. Ti dve reviziji pa nista bili opravljeni po mednarodnih standardih, ker je to bila informacija vodstvu!
Cveta Zalokar Oražem se je med drugim zgrozila ob revizijskem podatku, da od 199 javnih naročil kar 43 ni bilo izvedeno z javnimi razpisi. Kakopak, kajti po zakonu za naročila, ki so nižje vrednosti od 10.000 evrov, javna naročila niso potrebna, ampak je potrebno zbrati tri ponudbe in se odločiti za najboljšo. Pa je spet padel v vodo še en kriminal tega drugorazrednega vodstva RTV SLO.
In nekateri so se spotaknili tudi ob parlamentarni program, ki ga bo – menda – novi zakon in nova prvorazredna koalicija ukinila! Vodstvo RTV je slišalo očitek, ker ga je naredilo; če ga ne bi, bi slišalo pogrom o tem, da ne spoštuje zakona o RTV. Ampak, glede na eno od reakcij predsednice odbora za kulturo Majde Potrata, ta program res ni dober, ker v zgodovino slovenske demokracije in sedanje prvorazredne koalicije zapisuje – slikovno in tonsko – vse, kar se v parlamentu dogaja. To pa je lahko moteče in boleče. Če ne bi bilo, gospa Potrata v enem delu seje odbora za kulturo ne bi skušala na vsak način izklopiti mikrofonov, da se naši protesti proti kriminalizaciji ne bi tonsko zabeležili. Pa so se.
Banalna je že razprava poslanke A. Rihter, ki se je recimo spotaknila ob plačo generalnega direktorja in potožila, da njena ministrica za kulturo ima pa nekaj sto evrov nižjo. Škandal, kriminal? Verjetno. Samo ne vem, čigava plača. Če se prvorazredni koaliciji zdi plača generalnega direktorja RTV SLO previsoka, naj spremeni zakon in kateregakoli generalnega direktorja (torej tudi prvorazrednega) spravi na nižjo plačilno raven, ki bo ustrezala pomembnosti ministrice (ali ministra) za kulturo v primerjavi z nepomembnostjo generalnega direktorja RTV SLO. Čeprav sumim, da je moteča samo plača sedanjega generalnega direktorja, ki je prvi po dolgem času, ki je v tej hiši imel transparentno plačo – torej takšno, kot jo predvideva zakon. Marsikdo prejšnji si je namreč pogačo v kuverti delil po občutku, da potrebuje več. Mimo zakona, nezakonito.
Potem smo slišali »kvalificirane« razprave o filmu o Angeli Vode, pa o Stalinu in Hitlerju, in toženje o tem, da lutkovnega programa pa ni več v lastni produkciji, ki jo je to vodstvo ukinilo, kar je spet ena velikanska laž! To vodstvo lutkovne produkcije ni ukinilo, ker je bila ukinjena že zdavnaj prej. Simbolično pa je bilo vodstvu RTV povedano, da nočemo Stalina in Hitlerja in Angel Vode in Hudih jam, ampak lutkovne serije. Dežela lutk i ne zgodovinskih resnic, kakopak.
Še veliko drugega je bilo rečenega, med drugim je M. Širca, ministrica za kulturo, omenila, da se ne spozna na finance in na ekonomijo, pa je o teh zadevah na veliko govorila. Po svoje seveda, v skladu s tistim, kar je slišala, kar so ji prinesli kurirji z RTV-ja (zdrave sile) in je vzela zdravo za gotovo, kot se reče. V nekem trenutku je predsedujoči Pavel Gantar enega od opozicijskih poslancev strogo opomnil, da v tem parlamentu ne razpravljajo o programu RTV, o oddajah, pa je prvorazredna koalicija vseskozi prav to počenjala: vrednotila je, ocenjevala, se zgražala in vse skupaj ovila v svileni papir leporečja o skrbi za kulturo.
In če je kaj manjkalo v scenariju te seje parlamenta in odbora za kulturo je bila prav – kultura. Kultura resnice, kultura ne-manipulacije, kultura dialoga (ne monologa) in kultura spoštovanja posameznikov, pa četudi so drugorazredni kadri. Osebno me ne moti, da si koalicija tako zelo prizadeva, da bi zamenjala sedanje vodstvo, a to, kako to počne, ni samo nekulturno v vsakršnem smislu, ampak je v prvi vrsti popolna negacija vseh tistih vrednot, ki so jih pripovedovali v predvolilni kampanji in na katere je prisegal njihov nedvomno politični lider, predsednik vlade gospod Borut Pahor.
Od teh vrednot sta ostala prah in pepel. Tudi zato, ker niso bile nikdar resno mišljene. Ampak, potem naj to povedo, bi bilo bolj pošteno kot pa vsa sedanja zavajanja javnosti in metanje peska v oči. Mogoče pa bi vendarle razmislili o tem, da en revanšizem na neki stopnji kasneje povzroči drugi revanšizem, ki je hujši od prvega in tako naprej in tako dalje.
To pa ni bitka za kulturo, tovariši in tovarišice. In ne pogovarjate se o drugorazrednih izmečkih na RTV, ker gre za ljudi. Za ljudi, ki od vas ne zahtevajo, da jih imate radi na ravni prvo razrednosti, ampak, da varujete njihovo osnovno človeško dostojanstvo. Očitno pa se iz lastne pred-zgodovine niste ničesar naučili.