Objavljamo izjavo NSi:
NSi OB DNEVU SPOMINA NA ŽRTVE AVTORITARNIH IN TOTALITARNIH REŽIMOV
Danes, 23. avgusta, se Evropa spominja žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov. Evropski parlament je ta dan razglasil za dan spomina na žrtve totalitarnih režimov z resolucijo, ki jo je sprejel 2. aprila 2009. V Novi Sloveniji smo prepričani, da mora tudi Slovenija obsoditi zločine vseh treh totalitarnih režimov in ta dan primerno obeležiti. Le tako bomo naredili korak naprej k razumevanju zgodovine in narodni spravi. Vse žrtve in njihovi še živeči svojci pa zaslužijo tudi ureditev grobišč in pokop posmrtnih ostankov.
Kako krut je bil komunistični režim v Sloveniji, dokazuje tudi politična emigracija po drugi svetovni vojni. Iz domovine je več tisoč zavednih Slovencev odšlo zato, da bi rešili svoja življenja, po katerih jim je stregel nov politični režim – komunizem. Zaradi te politične emigracije ima Slovenija po svetu mnogo pravih domoljubov, ki kljub grenkim spominov še vedno ljubijo slovenske korenine in se vedno znova vračajo domov, čeprav so svoj drugi dom našli v oddaljenih deželah.
Tudi po osamosvojitvi slovenska politika ni zmogla dovolj poguma, da bi odločno obsodila komunizem. Še več, še naprej se izkrivlja resnica in žal tudi poveličuje spomin na komunizem z različnimi prireditvami. Naj spomnimo, da borčevska organizacija s pomočjo nekaterih primorskih občin te dni na Okroglici pri Novi Gorici postavlja obeležje s Titovo podobo in zvezdo. Tako želijo malikovalci nekdanjega režima in diktatorja Tita obeležiti komunistično zborovanje pred šestdesetimi leti, na katerem je Tito večkrat ponovil: »Trst je naš.« Kmalu zatem je Trst postal dokončno italijanski, tudi s pristankom slovenskih političnih voditeljev in v zameno za druge ugodnosti. Ali se postavlja spomenik lažem? Slovenija je tako edina država EU, ki do sedaj ni bila sposobna obsoditi komunističnih zločinov in se soočiti s tragedijo, ki jo je prizadel slovenskemu narodu in katerih posledice občutimo še danes.
16. avgusta je bila druga obletnica smrti dr. Andreja Bajuka, ki je bil s svojo družino primer povojnega komunističnega ravnanja. Še kot otrok je s starši zbežal v tujino, ker je družini, zaradi nasprotovanja komunizmu, doma grozila smrt. Zaradi velike ljubezni do domovine se je vrnil takrat, ko je ta domovina potrebovala njegovo znanje in izkušnje. Šele po smrti dr. Andreja Bajuka mu je Slovenija priznala zasluge za slovenski narod. Po svetu živi še mnogo Slovencev, ki so bili neprostovoljno pregnani v tujino in še vedno močno čutijo in živijo z domovino. Mnogi od njih pa so prav v času osamosvajanja Slovenije odigrali pomembno vlogo. Bodo ti domoljubi kdaj doživeli vsaj dolžno spoštovanje in zahvalo domovine ali pa za to morda prejeli primerno državno odlikovanje?
Do sprave ne moremo priti z molkom in sprenevedanjem, pač pa z resnico, z obžalovanjem in s spoštovanjem žrtev in njihovih svojcev.