Miro Petek je v knjigi V Sovinem gnezdu razkrinkal vlogo pristranskega novinarja Dnevnika Roka Praprotnika v aferi Sova: zdaj ta želi priti v protikorupcijsko komisijo. Poslanec SDS Petek opisuje, kako je Rok Praprotnik s podatki iz političnega podzemlja podpihoval afero Sova. Medtem ko se bosta glavna akterja afere Janez Janša in Tone Rop 28. septembra soočila na sodišču, je Praprotnik kandidat za namestnika predsednika protikorupcijske komisije.
Miro Petek je v knjigi V Sovinem gnezdu razkrinkal vlogo pristranskega novinarja Dnevnika Roka Praprotnika v aferi Sova: zdaj ta želi priti v protikorupcijsko komisijo. Poslanec SDS Petek opisuje, kako je Rok Praprotnik s podatki iz političnega podzemlja podpihoval afero Sova. Medtem ko se bosta glavna akterja afere Janez Janša in Tone Rop 28. septembra soočila na sodišču, je Praprotnik kandidat za namestnika predsednika protikorupcijske komisije.Nekdanji novinar Večera in sedanji poslanec SDS je afero Sova razdelil na dve fazi: prva je povezana z vladnim nadzorom nad delom obveščevalne službe, druga pa se je začela z izjavo nekdanjega premiera Toneta Ropa, ki je svojega naslednika Janeza Janšo obtožil, da se je s takratnim hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem dogovarjal za incidente v Piranskem zalivu.
Končala se je z ugotovitvijo parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb, da ni dokazov, da bi se bila politika dogovarjala o incidentih, kar je nato potrdil še državni zbor. »V tej aferi pa je šlo za tesno sodelovanje med tranzicijsko levico in časopisom Dnevnik, ki je vodil to medijsko igro, njemu pa so zavestno ali slepo asistirali tudi drugi mediji,« je zapisal Miro Petek.
Medijska konstrukcija afere Sova
V demokratičnih državah sta vladni in parlamentarni nadzor nad delom obveščevalnih služb nekaj povsem običajnega, medtem ko se je oblikovanje vladne komisije, ki je v letih 2007 in 2008 preverjala delo Sove, pri nas to zdelo sporno zlasti takratnim opozicijskim politikom iz vrst levice in njihovim zaveznikom v novinarskih vrstah.
Vladna komisija je odkrila celo vrsto finančnih nepravilnosti, tajni finančni fond, za katerega vlada ni vedela, pred vlado skrite prisluškovalne naprave in vozila, ponarejena dokazila o izobrazbi zaposlenih, tajno podjetje uslužbencev Sove, ki se je ukvarjalo s spletnimi storitvami, in nazadnje celo nezakonito prisluškovanje slovenskim in tujim državljanom.
Toda medije, ki so naklonjeni levi politični opciji, je zanimalo samo to, kdaj je kateri predstavnik vlade stopil v kateri prostor tajne službe in kaj je tam počel, kar je skrbelo tudi leve politike, ki so bili takrat v opoziciji. Tako je parlamentarna komisija, v kateri ima večino opozicija, nadzorovala vladno, namesto da bi skupaj z njo nadzorovala nezakonite rabote slovenskih špijonov.
Med novinarji, ki so najbolj problematizirali delo vladne komisije, je prednjačil novinar Dnevnika Rok Praprotnik, ki je zapisal, »da gre za najhujši politični vdor v Sovine baze po sprejemu zakona o Sovi leta 1999« in da je vladna komisija »vpogledala v agenturno mrežo, denarni sklad in v delovno gradivo ter razvid«.
Da vladni komisiji ni niti treba vpogledati v agenturno mrežo, ker lahko Janševa vlada imenuje svojega človeka za direktorja Sove, ki bo imel tak vpogled, je ugotovil celo odgovorni urednik Mladine Grega Repovž. Toda Praprotnik je vseskozi problematiziral vladni nadzor in branil špijone, češ da je vlada z nadzorom onesposobila slovensko obveščevalno službo. Dejansko pa so opozicijski poslanci in užaljeni agenti novinarja oskrbovali z informacijami, ki niso bile nujno resnične in so bile nato objavljene v Dnevniku in drugih medijih.
Agenti, ki so Praprotnika informirali, so se dejansko bali za službo in izgube privilegijev, saj je vlada napovedala zmanjšanje števila uslužbencev in preverjanje njihove usposobljenosti. Novinarja pa je skrbelo predvsem to, ali si bo Janševa vlada podredila agencijo, pri tem pa se sploh ni vprašal, kakšna bi bila družba, če bi agenti tajne službe delovali neodvisno od demokratično izvoljene vlade in počeli, kar bi se jim zljubilo, tudi sistematično kršili človekove pravice.
Petek je na podlagi Praprotnikovih zapisov ugotovil, da je bil med poslanci njegov glavni vir Dušan Kumer iz SD in še nekateri drugi poslanci iz vrst takratne opozicije, medtem ko njega ali katerega njegovega strankarskega kolega, čeprav je bil prav tako član komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, ni nikoli nič spraševal.
VEČ V TISKANI IZDAJI