Non-paper s svojimi idejami ob odsotnosti jasnih stališč velikih sil tlakuje pot k povečanim tveganjem in nestabilnosti v regiji

Pri dokumentu, ki ga je v četrtek kot prvi objavil portal Necenzurirano, potem ko se je o njem nekaj dni ugibalo, gre sicer za neuradno diplomatsko noto in ne za uradno stališče države.

"Non-paperji so v praksi zelo prikladna reč, ker jih - ko gre nekaj hudo narobe, kot je šlo v tem primeru šlo - seveda zanikaš, saj uradnih sledi o njem ni." A tokrat je, kot opozarja Kočan, dokument pricurljal v javnost in postal "politična realnost", še preden je postal sprejemljiv na politični ravni. Zato je njegov potencial v idejnem smislu pridobil na teži.

Njegovo razkritje ima obenem "potencialno izjemno negativen vpliv na predsedovanje Slovenije Svetu EU", ocenjuje Kočan. Slovenija kot država z omejenimi zmogljivostmi je namreč v EU prepoznana predvsem kot dobra poznavalka Zahodnega Balkana, kjer naj bi igrala vlogo pozitivne sile.

"V tem primeru pa v prostor vnašamo ideje, ki so bile sestavni del političnega imaginarija v 90. letih prejšnjega stoletja. Takšnih imaginarijev, ki so privedli do krvavih vojn na Balkanu."

"EU v zadnjih 20 letih vlaga desetine milijonov evrov v projekte za izgradnjo miru, za pokonfliktno obnovo držav, nas pa v evropskem prostoru v tem trenutku povezujejo z idejami, ki rušijo vse dosedanje napore mednarodne skupnosti in EU, da doprinese k regionalnemu sodelovanju, boljšim odnosom med državami v regiji, in samo okrevanje družb po uničujočih konfliktih," opozarja.

Sporen neuradni dokument, pri katerem naj bi sodeloval tudi kabinet premeirja Janeza Janše, sicer kot rešitev za nerešena nacionalna vprašanja, ki so izbruhnila po razpadu Jugoslavije, predlaga združitev Kosova in Albanije, združitev večine ozemlja Republike Srbske s Srbijo ter združitev večinsko hrvaških kantonov v BiH s Hrvaško ali podelitev posebnega statusa hrvaškemu delu BiH.

Kot meni Kočan, je sicer videti, da v regiji obstaja določen konsenz, da so te ideje danes bolj ali manj nerealne, vseeno pa prihaja do izrazito negotovega ozračja - tudi zato ker še nimamo jasnega stališča s strani uradnega Washingtona, Berlina in Bruslja o tem, "da so ideje političnega inženiringa mej nedopustne".

"Takšne ideje nimajo potenciala za kakršno koli pozitivno krepitev regionalnega sodelovanja, vzpostavljanja novih regionalnih praks in krepitev bilateralnih odnosov med državami. V tem smislu torej takšne pobude ob odsotnosti jasnih stališč velikih sil tlakujejo pot k povečanim tveganjem in nestabilnosti v regiji."

Pri tem se je treba zavedati, da v regiji nista samo ZDA in EU, temveč tudi Rusija in Kitajska. "In ob predpostavki, da takšne ideje Rusija podpira (...) in da je Kitajska vse bolj usklajena z Rusijo, lahko pričakujemo krepitev negotovosti v prihodnjih mesecih."

Na slovenskem zunanjem ministrstvu so sicer kot edini neuradni dokument, h kateremu je pristopila Slovenija glede Zahodnega Balkana, navedli hrvaški non-paper s konca lanskega leta o evropski perspektivi BiH, ki so ga poleg Slovenije sopodpisale še Madžarska, Bolgarija, Grčija in Ciper.

Na vprašanje, zakaj se je v tej skupini držav znašla Slovenija, Kočan kot najverjetnejši odgovor ponuja vprašanje arbitražnega sporazuma, saj da bi Janša in hrvaški premier Andrej Plenković "veliko lažje urejala dvostranska vprašanja, v kolikor Slovenija Hrvaško podpre pri vprašanju, ki je eden izmed osrednjih nacionalnih interesov Hrvaške."

Glede preostalih držav je po njegovem "zadeva relativno jasna" - Grčija in Bolgarija sta najverjetneje poleg zaradi podobnih izzivov v odnosu do Severne Makedonije, Ciper se sam sooča z vprašanjem razdeljenosti otoka, Madžarska pa je zraven predvsem zaradi podpore Plenkoviću, ki se vse bolj približuje višegrajski četverici.