A ne samo to. Premoremo tudi celo armado, to je 30 000 pretežno mladih slovenskih ljudi, ki so se doma izobrazili, pa v sedanjih razmerah, ko brezposelnost iz dneva v dan raste, doma ne najdejo dela, zato se izseljujejo s trebuhom za kruhom na vse strani sveta. Njihovo število pa se iz leta v leto množi. Je Slovenija sploh še domovina vseh nas? V tem tegobnem ozračju se moram prav ob poslanici, ki jo vsebuje Majniška deklaracija, vprašati, ali bomo Slovenci z lastno državo v prihodnje ohranili svojo suverenost in ugled? Da v to ni mogoče brez pridržkov verjeti, me opominjajo vsaj tri stvari z visoko etično in politično težo:
1. Povojni zunaj sodni poboji, ki so se nam zgodili v imenu svobode delovnega ljudstva. Žrtve zločina še vedno ostajajo tam, kjer so, saj si, kot kaže, ne zaslužijo pietetnega pokopa, kaj šele javnega pomnika.
2. Zavrnitev lustracijskega zakona, za katerega se je še leta 1994 v parlamentu zavzemal dr. Jože Pučnik.
3. Medna je Slovenija edina ali skoraj edina članica EU, ki je obšla in zavrgla poslanico EU, da se v imenu demokracije izreče in zavržno opredeli do vseh treh evropskih totalitarizmov 20. stoletja – do nacizma, fašizma in boljševizma.
Majniška deklaracija je v več kot očitnem nasprotovanju z vsem, kar sem naštel, daj se po duhu in po merilih navezuje na najboljše izročilo evropske demokracije, meritornega pravnega reda, duhovne prostosti in na takšne družbene standarde, ki vse to zagotavljajo.
Upam, da se vsemu temu še nismo do konca odpovedali in se znašli v položaju, ki ga je v enem svojih verzov naslikal pesnik Dane Zajc z besedami: »Pride čas, ko ni več čas.«
Stopiti je torej treba v čas in se spoprijateljiti z resnico, ki jo oznanja navedeni verz.