Kaj je bilo spornega v Dnevniku pesnika Janeza Menarta, da sta njegovi dedinji pokupili celotno naklado? V roke smo dobili enega redkih izvodov, ki je ušel v javnost.
Dnevnik Janeza Menarta ni uničen. Celotno naklado sta pokupili njegova žena Tonka in hčerka Barbara Menart Senica. Kot nam je povedala slednja, je bil to edin način, da spoštuje očetovo voljo. Oče je želel, da spomine uniči, če bi se mu kaj zgodilo. Menartov Dnevnik 1953–2000 so prodajali tri dni pred božičnimi prazniki, in sicer v knjigarni založnika Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici v Ljubljani. V literarnih krogih se sprašujejo, kaj je v njem takega, da sta ga dedinji nemudoma pokupili. Odpravili smo se po sledi Menartove šifre.Po besedah Jožeta Faganela, direktorja Celjske Mohorjeve družbe, ki je obsežni Dnevnik založila (skoraj 600 strani), so v njihovi knjigarni prodali pet izvodov. Na srečo, nekoliko pa tudi zaradi naše vztrajnosti, nam je vendarle prišel v roke izvod te zdaj še toliko bolj dragocene knjige, za katero bi bilo, če bi bila prepuščena trgu, treba odšteti 33 evrov. Njena recenzija bo zato nekoliko obsežnejša.
Tone Pavček: Menart pripada vsem
Knjiga je izšla s podporo javne agencije za knjigo. V njo je bil vložen javni denar, javnost pa zdaj do nje nima dostopa. Seveda se lahko zgodi kak wikileaks oziroma spletna objava, a knjigo je lepo, še zlasti v teh hladnih zimskih večerih, držati v rokah. Kot je napisal Tone Pavček v spremni besedi: Menart pripada vsem. Tudi zaradi visokih naklad njegovih pesniških zbirk, ki so brez težav krepko presegle tisoč izvodov, bi dodali.
Naklado 500 izvodov je plačala in odpeljala žena Tonka. Znesek, ki sta ga morali odšteti dedinji, je vendar nižji od 15.000 evrov, saj založbi ni bil plačan rabat. Ker je bila hčerka, pravnica po poklicu, poročena z odvetnikom Mirom Senico, so najbrž zato vznikle govorice, da je naklado pravzaprav pokupil on. Direktor Celjske Mohorjeve družbe v to ne verjame, saj je Senica v njih prikazan v lepi luči. To so nam potrdili tudi nekateri drugi bralci rokopisa, ki njunega ravnanja ne morejo razumeti, saj se jim v Menartovem pisanju ni zdelo nič posebno spornega.
Moralne avtorske pravice
Menartova hči Barbara Menart Senica pojasnjuje, da se je odpovedala dediščini in s tem tudi avtorskim pravicam v korist mame. »V primeru njegovih dnevniških zapisov gre za moralne avtorske pravice. Po smrti smo vso zapuščino, to je bila tudi očetova želja, predali Nuku. Pomotoma tudi dnevnik. O njegovi knjižni objavi se je mama dogovarjala z gospodom Glavanom. Jaz sem bila že od začetka proti. Povedala sem tudi zakaj. Ne le enkrat mi je oče dejal, da naj, če bi se mu kaj zgodilo, dnevnik uničimo. Verjetno bi ga tudi on, a ga je nenadna smrt prehitela. V Kliničnem centru naj bi za rutinski poseg ostal le čez noč – tako kot približno vsako leto – a je dobil bolnišnično okužbo in čez mesec dni umrl. Dnevnikov tako ni mogel uničiti.«
Menartova hčerka je presenečena, ker je o tej knjigi toliko govora. Najprej je domnevala, da morebiti zato, ker je bila skoraj dvajset let poročena z odvetnikom Mirom Senico. Z nekdanjim možem sta še vedno v dobrih odnosih. »V knjigi je lepo prikazan, tako pač, kot ga je doživljal oče. Imel daljša obdobja, ko dnevnika ni pisal. Ko sva se z možem ločevala, dnevnika že leto ali dve pred tem ni pisal, pa tudi potem ne.«
V Dnevniku ni nič takega, kar bi vsebinsko ne bilo za objavo, je prepričana. Veliko je povsem faktografskih zapisov, o srečevanjih in kdo je kaj rekel komu. Če bi imel dovolj časa, bi oče napisal spomine. (Da je dnevnik pisal kot podlago, nekakšno pro memorio za poznejše spomine, vedo povedati nekateri njegovi sodobniki.) Ne strinja se s tistimi, ki menijo, da je oziroma bi bil Dnevnik zanimiv kot dokument nekega časa, kot ga je videl pisatelj. Za ta prikaz, je dodala, so bolj primerni članki in eseji, ki jih njen oče zbral v knjigi Slovenec v Srboslaviji.
VEČ V TISKANI IZDAJI