Novi predsednik republike, ki je na funkciji že slabo leto, bi si rad z imenovanjem veleposlanikov izboril več pristojnosti, kot je bilo do zdaj običajno. Te priložnosti mu zunanji minister Dimitrij Rupel in predsednik vlade Janez Janša na koncu mandata nočeta dati. Z ambicijami Danila Türka se bo moral soočiti novi zunanji minister in novi predsednik vlade. Tisti, ki so ga podprli na volitvah, bodo kmalu na oblasti, in videli bomo, ali bodo pristali na koncept močnejšega predsednika. Vprašanje časa je, kdaj in kako bo začelo škripati, tako kot je, denimo, med Tonetom Ropom in Janezom Drnovškom. Bi lahko novi prvi diplomat v Mladiki dopustil, da se Türk vsebinsko vplete v izbiro veleposlanikov, česar glede na izjave članov njegovega kabineta niti ne skriva.
Janez Janša noče narediti usluge novi oblasti in popustiti, saj bi se lahko njegov naslednik ali novi zunanji minister sklicevala na prakso, ki jo je vpeljala prejšnja, to je Janševa vlada. O novem redu imenovanja veleposlanikov (»Red mora biti,« je izjavil predsednik republike) so bodo morali dogovoriti novi oblastniki. Če Dimitrij Rupel, ki se je drznil tudi z odprtim pismom obrniti na predsednika, ne bo veleposlanik na Dunaju (na kar namigujejo pripombe predsednika), ga bo moral prihodnji prvi mož diplomacije srečevati v Mladiki. V zunanjem ministrstvu so sicer prepričani, da Dimitrij Rupel izpolnjuje pogoje za položaj veleposlanika, kot ji določa zakon o zunanjih zadevah, saj je bil deset let na čelu diplomacije, bil pa je tudi karierni diplomat, ki je izpolnil pogoje (izkušnje, naziv) za vodjo diplomatsko konzularnega predstavništva. Leta 1997 se je na zunanjem ministrstvu zaposlil za nedoločen čas v notranji službi, nato postal veleposlanik v Washingtonu. Leta 2000 se je vrnil v notranjo službo, postal minister, položaj kariernega diplomata pa mu ni ugasnil, temveč je »miroval«. V času »mirovanja« ja ohranil pravice, ki izhajajo iz diplomatskega statusa. Z drugimi besedami: Rupel je postal minister kot karierni diplomat, torej je bila ministrska funkcija dodana njegovemu statusu diplomata oziroma javnega uslužbenca.Kakšna sta črka in duh ustave?
Po obisku britanske kraljice je bil na novinarski konferenci predsednik republike povsem jasen, kaj si misli o postopkih, ki so jih pri imenovanjih in postavljanju veleposlanikov vodili različni predsedniki vlad, zunanji ministri in njegova predhodnika: »Razni podzakonski akti in prakse, ki so nastajale in ki se v bistvu oddaljujejo od črke in duha ustave, ne smejo prevladati. Tukaj bom dosleden in bomo rešitve v tem kontekstu tudi našli in določili. Vse skupaj je treba voditi v okviru ustavnih določ in prepričan sem, da bodo rešitve prišle.«
Predsednik pripravlja korenite spremembe. Danilo Türk je pravnik, toda pravniki so tudi drugi in zanimivo bo videti, kako se bo (on ali njegovi svetovalci, ki jih povzdiguje tudi z vključevanjem v rituale) v dialogi z ustavnimi pravniki soočil z mnenji, da je v slovenskem parlamentarnem sistemu vloga predsednika republike omejena na najmanjšo možno mero. Izjema so predlagalne pristojnosti predsednika v postopkih izvolitev in imenovanj nekaterih najvišjih državnih funkcionarjev. In prav tu je svojo bitko z vlado Janeza Janše vodil nekdanji predsednik Janez Drnovšek. Türk je manevrski prostor za svoje sicer ustavno omejene ambicije našel pri imenovanjih veleposlanikov.
Predsednik za vsebinsko presojo veleposlaniških kandidatov
V uradi zatrjujejo, da bo predsednik upošteval tudi vsebinske argumente pri presoji, ali je kandidat primeren za določeno veleposlaniško mesto. Če gre v smer iskanja duha in črke ustave, o kateri je govoril predsednik, smo pred pomembno revizijo ustavne vloge predsedniške funkcije.
V pravnem mnenju o vlogi in ustavnem položaju predsednika republike pri postavitvi veleposlnikov sta dr. Igor Kaučič in dr. Saša Zagorc zapisala, da glede na ustavni položaj predsednika republike s konceptom reprezentativne funkcije predsednika ni posebno v skladu, da bi ta imel pravico zavrniti izdajo ukaza o imenovanju veleposlanika tudi zaradi vsebinske presoje primernosti kandidata in ne zgolj zaradi formalne presoje predloga; to je zaradi postopkovnih kršitev ali če ne izpolnjuje z zakonom in drugimi akti predpisanih pogojev. Priznanje pravice do vsebinske presoje bi po njunem prepričanju pomenilo, da je predsednik republike pristojen tudi za opravljanje zunanjih zadev. Za to je pristojna in državnemu zboru odgovorna vlada.
Toda Türk se ne da. V pogovoru za Dnevnikov Objektiv je polemiziral z »eksperti za ustavno pravo«: »Po drugi strani pa moram poudariti, da bi bilo prav, da bi naši eksperti za ustavno pravo nekoliko pogledali akte o imenovanju in poverilna pisma, ki jih izdaja predsednik republike. Tako bi lahko razumeli presoje, ki so za imenovanje veleposlanikov potrebne ...«
VEČ V TISKANI IZDAJI