Pridržanje Franca Kanglerja je logičen del scenarija, ki ima namen omadeževati vse politične akterje na slovenskem, v zameno pa ponuditi tretjo pot. Ker ta poteka v intenzivni navijaški atmosferi, s katero se Slovenija vrača v trda sedemdeseta leta, ji bomo za delovno potrebo pričujočega članka rekli kar neuvrščena pot.
Takoj na začetku moramo razumeti, da je Franc Kangler očitno nekaj imel z inkriminiranimi dejanji, ni pa nikdar imel nič z desnico. Mariborski župan ni človek, ki bi ga lahko po kakršnemkoli kriteriju štel za desnega politika, prej nasprotno. V drugem krogu županskih volitev leta 2006 je premagal nasprotnega kandidata prav z glasovi levice: to je napravil leta 2010 v prvem krogu, sicer pa se Kanglerjeva politična pot vije na obnebju politične transmisije, kamor poleg njega uvrščamo celotno SLS.
Če se namreč ozremo v devetdeseta leta, opazimo, da je ta stranka ves čas uveljavljala interese iz svojega ozadja, v katerem so se udbovske povezave stikale z materialnimi privilegiji, ki jih je prinašala gradnja slovenskega cestnega križa. Ker vemo, da je bila precenjena za celi dve milijardi evrov, si lahko predstavljamo, koliko denarja je bilo na razpolago v rezervi za takšno ali drugačno politično mahinacijo. SLS je udejanila vse vloge, ki so ji bile na razpolago: decembra 1996 je razdrla zmagovito koalicijo pomladnih strank in ustoličila Drnovška, četudi za to v volilnem rezultatu ni bilo zadostnih osnov. Ta projekt je tedaj slišal na »mostogradnjo« bratov Podobnik. Štiri leta kasneje je Francetu Zagožnu spet uspel »veliki met«: spravil je skozi parlament Potrčev volilni zakon, ki je cementiral možnosti političnih manipulacij in kupovanja glasov. V evropskem smislu pa je bil tudi dosežen rekord: ni predsednika stranke, ki bi jo v štirih mesecih spravil ob dve tretjini poslanskih sedežev.
Svoje so k temu pripomogli tudi krščanski demokrati, tedaj in danes. Če vemo, da Lojze Peterle iz nepojasnljivih razlogov ni kandidiral decembra proti Ljudmili Novak, razumemo, da je bil to še en korak v scenariju iz prvega odstavka: ob uničeni SLS tudi nekdanji krščanski demokrati ne morejo priti v parlament: v takšnih razmerah pa je levici dokaj enostavno vladati.
Ko slišimo, da brat ljubljanskega škofa, Janez Jamnik, za en evro prodaja svoj delež v podjetju SCT, ne moremo mimo povezav teh strank s Cerkvijo. Dejstvo, nad katerim se še nihče v njenem vodstvu ni zamislil, je, da je v zadnjih dveh letih napravila svojemu ugledu toliko škode, da je ne bosta poravnali dve generaciji. »Stresovanje« v mariborski in ljubljanski nadškofiji bodo zanamci ocenjevali kot ekvivalent strateške napake, ki jo je napravil Gregorij Rožman 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. Razlika je le ta, da je Rožmanova napaka nehotena, na neki način v svoji nedolžnosti celo produktivna: še danes o njem govorimo kot o žrtvi časa, kateremu ni bil dorasel. Napake današnjega vodstva RKC pa so logične in v tem celo sprevržene: v vse so se spustili prav zaradi želje po denarju, moči in oblasti, to pa so rekviziti, ki jih je izvorno krščanstvo zavrglo kot »peklenska vrata«. Ob sodnem dnevu bo težko biti slovenski cerkveni dostojanstvenik, najsi si kardinal najsi nadškof, najsi nosiš ime Mirana ali Franceta Krambergerja. V špalirju pogubljenih utegnejo stati tudi slovenski »katoliški intelektualci«, ki so ob tem molčali, pridno pa nabirali časti in članstva v katoliških akademijah. Četudi niso napravili drugega, kot več desetletij poskušali eno Platonovo misel ali Dantejevo tercino preoblikovati v slovenščino.
Če so Cerkev, Slovenska ljudska stranka in krščanski demokrati organizmi, ki so se v duhu tradicije Janeza Pavla II. predstavljali kot most upanja, tolikanj sprevrgli, je razumljivo, da je Slovenija v najgloblji moralni krizi zadnjih stoletij. Vendar je narava slabega takšna, da kliče k še slabšemu. Tu pa je izvor naše misli o neuvrščenosti. Na popolnem pogorišču svetnih in nadsvetnih vrednot želijo ljudje iz ozadja napraviti »novo ekipo«, ko bo predvsem skrbela za to, da bi se interesi demokratične opozicije ne mogli udejaniti. Če se je Kangler sprl s Radovanom Žerjavom in če slednjega razumemo kot čisto psihološko figuro marionete, nam ne bo težko razumeti, da ima SLS (po Cerkvi in Peterletovih) spet novo nalogo: ta sliši na ime neuvrščenosti.
Bistvena »neuvrščenost« pa prihaja iz ozadja: ljudje, ki bodo zasedli položaje na »neuvrščenem« naskoku na prihodnje volitve, so že določeni in imenovani; o njih lahko sklepamo glede na kupčije v ozadju in splošne figure, ki se gibljejo po slovenski medijski in politični sceni. To so ljudje, polni frustracij, kompleksov, hkrati pa pripravljeni napraviti vse, ker bi sicer ostali v popolni anonimnosti, za kar jih določa tudi njihova človeška vrednost.
Vsi s Cerkvijo, vsi s partijo, kot zahteva lakomnost vsakokratnega trenutka.