Ajda Mlakar Dobra karma

Lepotica na televiziji očitno še ni rekla zadnje...

naslovnica izmajlova2 Svet24.si

Pred tremi leti je njen poklic visel na nitki, ...

macesnova gorica kocevski rog jansa pahor bobo10 Reporter.si

Janša pod Macesnovo gorico: Resnica je živela ...

ležeča Svet24.si

Borut Pahor: To nas skrbi, saj gre natančno tako,...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

"Planet TV ne sme končati v Orbanovih rokah"

14_1000x1000 Odkrito.si

Tako je videti zabava, ko Ceca postane babica!

Lea Sirk - obrez!!! Njena.si

Imena otrok teh znanih Slovencev se preberejo ...

Slovenija

Nesmiselnost obtožnega predloga zoper Janšo z ustavnega vidika

Deli na:
Nesmiselnost obtožnega predloga zoper Janšo z ustavnega vidika

"Primer zoper Janeza Janšo na podlagi javnosti znanega obtožnega predloga pravno nikoli ni obstajal. Kdor to razlaga drugače, manipulira ali je zanič pravnik," pravi ddr. Klemen Jaklič, profesor prava na Harvardu v ZDA. Objavljamo njegov pogled na obtožni predlog zoper Janeza Janšo v zadevi Patria.

V zadnjih dneh je bilo slišati, da naj komentiranje in odločitve glede obtožnega predloga zoper Janeza Janšo prepustimo kazenskim pravnikom, češ da so lahko le oni kompetentno za ta primer. Kdor trdi kaj takega in je pravnik, ima le dve možnosti. Bodisi iz političnih vzgibov namerno zavaja slovensko javnost, da bi jo držal v negotovosti, češ morda pa pri obtožnem predlogu zoper Janšo le je kaj teže, bodisi preprosto ne ve, kaj govori. Ne bi se oglasil, če bi take neumnosti prišle iz ust nestrokovnjakov ali pa tistih, ki jim ni mar za pravno stroko in pravno državo, ko pa pridejo iz ust pravnikov, se čutim dolžnega reagirati.

Primer zoper Janeza Janšo na podlagi javnosti znanega obtožnega predloga pravno nikoli ni obstajal. Kdor to razlaga drugače, manipulira ali je zanič pravnik. Če pa želite, da razmišljamo pod namišljeno domnevo, da je obstajal, je pravno že davno padel. Tako ni le zaradi popolnega neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja s povsem drugačnimi elementi dejanskega stanja, kot je opredeljeno v očitanemu kaznivem dejanju iz 269. člena kazenskega zakonika, kar je javnosti po šolsko jasno predstavil že prof. dr. Šturm. Primer je padel že zaradi ravnanja, ki je v izrecnem nasprotju z zahtevami ustave, akta ki je hierarhično seveda nad kazensko zakonodajo. Takole na pamet jih naštejem več, kot je prstov na rokah, a na tem mestu le o treh, o katerih ni dolgočasno pisati.

Prvič, obtožni predlog je sestavila in v proceduro vložila tožilka, ki je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov. Resen pravni problem je v tem, da naj bi bila tožilkin soprog in Janez Janša baje »na bojni nogi« že vse od časov, ko je prvi drugega zasliševal in aretiral pri procesu, ki je takrat končal na Roški. Kasneje naj bi prišlo do zapletov tudi pri SOVI, kjer naj bi soprog tožilke ravno v času Janševega mandata zaradi kršenja delovnih obveznosti izgubil službo. Če je vse to res, bi se, kot sem enkrat že pojasnil, morala tožilka izločiti, saj je v nasprotnem primeru zadeva zoper Janšo končana. Pri Beneški komisiji, instituciji Sveta Evrope, ki je izrecno postavljena za definiranje skupnih evropskih minimalnih standardov na področju ustavnih pravic, smo sprejeli tudi take standarde glede izločitev tožillcev zaradi varovanja temeljnih pravic. Naš primer neposredno krši omenjene skupne minimalne standarde, s tem pa pomeni očitno kršitev naše ustave. Primer zoper Janšo je že davno propadel, pa ne le zaradi kazenskopravnih, temveč predvsem ustavnih razlogov.  

Drugič, tožilka je vložila obtožni predlog in ne obtožnice. Po trenutno veljavni slovenski zakonodaji obtožnice ni mogoče vložiti, ne da bi jo nato takoj preveril sodnik in jo, če se ne bi kvalificirala kot obtožnica, po potrebi zavrnil že v začetku. V primeru obtožnega predloga pa sodnik obtožbe sploh ne preverja. Proces samodejno steče ne glede na (ne)utemeljenost predloga. V delu, v katerem ta sedanja ureditev omogoča preganjanje političnih prvakov brez kakršnegakoli dokaza (ponavljam, obtožnega predloga po trenutno veljavni zakonodaji sodnik ne preveri), je ureditev neustavna. Omogoča namreč, da se povsem brez kakršnegakoli dokaza vsaj začasno izvede politični linč nekega političnega prvaka, s tem pa izkrivlja demokratični proces, tako da se v praksi grobo izigra volilno telo. Taka trenutna ureditev je med drugim v nasportju z ustavno zajamčenim načelom enakosti volilne pravice vsakega državljana in načelom, da je Slovenija demokratična republika.

Iz ustavnopravne judikature namreč sledi, da je zakonodajalcu, če obstajajo zakonodajna sredstva, ki bi z vidika enakosti volilne pravice pomenila milejši poseg, hkrati pa bi bila enako ali ne veliko manj učinkovita za potrebe pregona, edino ustavno dopustno predpisati ta sredstva. Laično to pomeni, da je zakon v delu, ki zoper javno izpostavljene politične vodje dovoljuje preganjanje brez dokazov (prek obtožnega predloga, ki ga sodnik poprej ne preveri) neustaven. Kakršnokoli kaznivo dejanje vodilnih politikov bi bilo hipotetično mogoče povsem učinkovito preganjati z obtožnico, ki pa tako poprejšnjo sodniško preverbo zahteva! To zakonsko sredstvo torej ob enaki učinkovitosti pregona hkrati bistveno manj ogrozi ustavno varovana načela enakosti volilne pravice in demokracije; če v roki nimate dokaza, do hudega izkrivljanja demokracije ne bo prišlo, saj bo sodnik pri preverbi obtožnice že v začetku lahko odločil, da se slednja ob odsotnosti dokazov seveda ne kvalificira kot obtožnica.

Tako neustavno stanje bi vsako pošteno ustavno sodišče moralo odpraviti in naložiti zakonodajalcu, da v roku določi, da je pregon vodilnih predstavnikov ljudstva mogoč le po poti obtožnice in ne obtožnega predloga. Tudi iz tega vidika je primer zoper Janšo že davno propadel – ne le zaradi kršenja njegovih ustavnih pravic, temveč tudi ustavnih pravic vseh nas volilcev. Znova ugotavljamo, da je tako ne le zaradi kazenskopravnih, temveč predvsem ustavnopravnih razlogov.

Tretjič, zanimivo je tudi spremljati zadrego domačih pravnikov in tožilcev pri nastalem vprašanju dopustnosti morebitnih »dokazov«, ki so bili pridobljeni na Finskem in na način, ki je v nasprotju z našo ustavo (npr. zahteva o poučenosti glede pravice do molka). Tožilsto trdi, da naj bi pravila pravnega reda Evropske unije določala, da se te dokaze lahko uporabi in da torej ni razloga za obotavljanje. Nasprotno naša ustava zahteva višje standarde za pridobivanje dokazov, zato obramba zahteva izločitev takih gradiv. Kateri pravni red naj torej prevlada? Nacionalna ustavna sodišča po Evropi, kot tudi Evropsko sodišče, so o tem že marsikaj povedala. Še živahnejša je tu evropska ustavnopravna stroka.

 Jaz sem na to isto temo ustreznega razmerja med obema pravnima redoma (ker sta si pravna reda v resnici prirejena tej temi, v stroki pravimo »evropski ustavni pluralizem«) napisal svoj prvi in delno drugi doktorat. Lahko povem, da evropsko pravo seveda prevlada nad običajno nacionalno zakonodajo, a stvari se spremenijo, ko gre za ustavo države članice. Nobeden od meni poznanih resnih strokovnjakov in nobeno od ustavnih sodišč se do sedaj ni postavilo na stališče, da evropsko pravo prevlada tudi nad izrecno določbo ustave države članice. Rešitve se namesto tega praviloma išče v treh smereh.

 Prvič, ustavno sodišče nakaže preučitev možnosti ustavne spremembe, kot je npr. bilo v primeru španske ustave, ki v nasprotju z zahtevami evropske zakonodaje na lokalnih volitvah sprva ni dopuščala možnosti volilne pravice tujcev. V takem primeru je najprej treba spremeniti ustavo, to pa pomeni, da taka sprememba za postopke, ki so se začeli pred spremembo ustave (zadeva Patria), ne pride v poštev.

Drugič, ustavno sodišče nakaže možnost prizadevanja države, da se evropski del zakonodaje ustrezno izboljša, tako da bi tu prilagoditev obeh pravnih redov prišla s strani evropske zakonodaje. Tudi tu seveda velja, da je nacionalno ustavno sodišče, dokler do take uskladitve ne pride, zavezano soditi po nacionalni ustavi. Konec koncev, sodniki priseg, da bodo spoštovali ustavni red, ob imenovanju v nacionalnem predstavniškem zboru ne dajejo zaradi lepšega ali da bi krivo prisegli. Dokler velja ustava, so jo dolžni spoštovati ali odstopiti.

Tretjič, v primeru izrecnih ustavnih norm ustavna sodišča preprosto odločijo, da nad evropskim pravom prevlada nacionalna ustava in interpretacija nacionalnega ustavnega sodišča. V luči teh treh uveljavljenih možnosti bi bilo skrajo nenavadno, če bi v slovenskem primeru, ko gre za proces s političnim pridihom, sodišče izcimilo kakršnokoli drugačno in bolj nenavadno možnost, tako, ki bi bila dajala vtis, da je v nasprotju z izrecno določbo slovenske ustave. Še bolj nenavadno, celo protipravno bi bilo, če bi okrajna sodnica, ki zdaj vodi primer, tu kar sama začela odkrivati toplo vodo. Gre za zaplet, ki sproža povsem ustavnopravno vprašanje. Po naši ustavi in zakonodaji pa redni sodniki (drugače kot npr. tu v ZDA) ne morejo razlagati ustave, temveč morajo v primerih, ko se pojavi ustavna dilema, zadevo poslati v razčiščenje ustavnemu sodišču. To ima nato na voljo v grobem prej omenjene tri možnosti. Nobena od teh pa ne dovoljuje prevlade evropskega prava na način, ki bi prezrl izrecno določbo slovenske ustave. Zato znova, primer zoper Janšo je v pravnem smislu pravna zgodovina – tako ni le zaradi kazenskopravnih, temveč predvsem tudi ustavnopravnih razlogov. Kdor jih ne vidi in pravi, naj primer komentirajo in o njem odločijo le kazenskopravni strokovnjaki, manipulira ali ne ve, kaj govori.

loading...
Loading...