Usoda Pahorjeve predsedniške kandidature je tesno povezana z odločitvijo, ali se bo še petič potegoval za položaj na vrhu SD. Na imenovanje za kandidaturo so pred tednom pristali vsi glavni pretendenti. Poleg Pahorja nekdanja ministra Patrick Vlačič (tudi podpredsednik stranke) in Igor Lukšič. A so to le nominacije, dokončna imena kandidatov bodo znana šele čez kak mesec.
Na čelu SD je Pahor že petnajst let. Stranka seveda ni več taka kot takrat, ko je krmilo prevzel od Janeza Kocijančiča, a se zdi, da se kljub pretresom, rasti, padcu in vnovičnemu dvigu v zadnjih tednih ni veliko spremenila. Tudi kadrovsko ostaja neprevetrena. Še najbolj je nanjo vplivala ločitev od nekdanjega predsednika države in predsednika ZKS Milan Kučana. Po tem spopadu na levici, ko je Kučan odrinil Pahorja in v ospredje potisnil Zorana Jankovića, »nič ne bo več tako, kot je bilo«.
Po enem od scenarijev je Pahor že odločen, da na predsedniških volitvah ne nastopi, vendar naj bi raje v negotovosti držal predsednika Türka, s katerim v zadnjem delu njegovega premierstva nista bila v preveč prijateljskih odnosih. Tik pred zdajci pa naj bi se vendarle odločil potegovati se za predsednika stranke, s čimer bi se tudi verjetno odrekel predsedniški kandidaturi. Šlo naj bi za trgovino oziroma politično menjavo. Če stranka tudi leta 2012, tako kot leta 2007, niti malo ni navdušena nad Pahorjem kot predsednikom države, ga lahko »prepriča« z ohranitvijo predsedniškega položaja.
V predsedniško tekmo le s položaja šefa SD
Pahor naj se bi se po tem scenariju odpovedal predsedniški kandidaturi v zameno za položaj predsednika stranke. Navsezadnje tudi Vlačič, ki o kandidaturi manj govori, in Lukšič, ta pa je precej bolj zgovoren, nista preveč prepričljiva Pahorjeva naslednika, v stranki pa bi se ustrašili pred predvidljivim tveganjem po Pahorjevem odhodu. Kakorkoli je odgovoren za poraz stranke, je (vse bolj) tudi njen rešitelj.
Toda ali je ta načrt res realen in prepričljiv? V spopadu med Pahorjem in drugimi pretendenti slednji res nimajo pravih možnosti. Vendar če želi Pahor res premagati Türka, mora v tekmo vstopiti s položaja šefa stranke. Če ne bo več njen predsednik, za njegovo predsedniško kandidaturo ni veliko možnosti. Odpor v SD zoper konkurenco Türku je močan. Če bi Pahor ne bil več njen predsednik, bi se le še stopnjeval. Bi lahko kandidiral proti volji svoje stranke? To bi levico pretreslo bolj kot vse dogajanje pred volitvami in po njih.
Türk se je s politični profilom, ki ga v mandatu ni spreminjal, trdno ugnezdil v slovensko politiko in volilno telo, kar je pokazal že z nenadejano prepričljivo zmago leta 2007 v drugem krogu nad Lojzetom Peterletom. Čeprav je v ideološki postavitvi postal Kučanova kontinuiteta, mu to ni škodilo. Nasprotno, kaže, da je prav takšna ideološka formacija temelj njegovega uspeha. Seveda ob še kakšni lastnosti, ki ji volivci radi pritrjujejo.
Dr. Aleš Maver z mariborske filozofske fakultete opozarja, da so Slovenci ob vseh prelomnih volitvah, zlasti dobra primera sta predsedniške volitve 1990 in 2002, tako rekoč instinktivno, z razmeroma majhno, a stabilno večino izbrali za predsednika človeka, ki jim je dajal gotovost, da v družbi in državi ne bo nikakršnih sprememb. »Leta 1990 je bil to Kučan, leta 2002 Drnovšek. Ni težko uganiti, da bo v dvojcu Türk-Pahor ta vloga pripadla prvemu, zato je po mojem mnenju velik favorit.«
Zgodba pred petimi leti, ko se je Pahor v soju medijskih žarometov dolge tedne odločal, na katerem položaju naj nadaljuje politično kariero, njegova stranka pa se je krepila, se zdaj ponavlja. Medtem ko razmišlja o predsedniški kandidaturi in povečuje politično negotovost, se hitro povečuje njegova priljubljenost. A njegov domet je omejen. Aleš Maver meni, da ima kot prototip nepokvarjenega politika sicer razmeroma široko volilno bazo, vendar drugače kot Türk in Zver začne nabirati glasove v sredini. »Na levo, kamor je slovensko volilno telo tradicionalno nagnjeno, lahko seže le, če ni bolj leve alternative, kot se je zgodilo leta 2008. Če bo tam Türk, mu bo pot tja zaprta v prvem in drugem krogu. Desni bazen pa, kot so nas naučile tudi zadnje parlamentarne volitve, preprosto ni dovolj širok, da bi mu lahko zagotovil predsedniško funkcijo.« Maver dvomi, ali se bo po zgodnji Türkovi napovedi kandidature zanjo sploh odločil. »Vsakič, ko je grozil dokončni prelom s političnim blokom, ki mu pripada, je stopil korak nazaj; tako leta 2007 kot ob lanskem izbiranju predsednika državnega zbora. Seveda pa je res, da na sive eminence levice še nikoli ni bil tako jezen kot tokrat.«
Milana Zvera se je že pred petimi leti omenjalo kot morebitnega kandidata SDS za predsednika države, a se je stranka po krajšem oklevanju – razumljivo, saj je bila najmočnejša med strankami – odločila podpreti zgodnjo napovedano kandidaturo Lojzeta Peterleta, ki se je kampanje raje kot s podporo Nove Slovenije lotil z Ivom Boscarolom. Zver temu zdaj posredno pritrjuje, ko pravi, da se je v »preteklosti večkrat vprašal, ali je res že dozorel čas, da se odpravi v politično kampanjo za tako pomemben položaj v državi. Danes mislim, da je. Tudi s stališča največje vladajoče stranke, za katero se spodobi, da ima svojega kandidata na teh volitvah.«
Splošno mnenje je, da se je SDS z Zverom oziroma zgodnjo kandidaturo izognila vsakršni možnosti, da bi se ji zgodil novi Peterle in bi se stranka vnovič znašla v položaju, v katerem bi bila primorana podpreti prepoznavnega kandidata. A težava SDS, če pogledamo v zgodovino volitev, je bolj v tem, da ima dobrega kandidata in da ga ustrezno predstavi volivcem. A ni bilo vedno tako, denimo leta 1992 in 1997, ko ni našla nikogar, ki bi se lahko zoperstavil Milanu Kučanu. Uspela je le leta 2007 s podporo sicer nestrankarski kandidatki Barbari Brezigar.
VEČ V TISKANI IZDAJI
