Nemoč granitne kocke

Kljub izgredom pred stavbo slovenskega parlamenta demonstracijam dijakov in študentov minulo sredo ne more nihče odreči legitimnosti. Mlada generacija se je uprla aroganci sedanje oblasti, ki s spremembami zakonodaje poskuša korenito zarezati v njihov socialni položaj. 19. maja 2010 se je tudi v Ljubljani zgodila ulica, in bili smo priča prizorom, ki jih zadnje čase poznamo iz Aten in Bangkoka.

Toda tako kot granitne kocke, ki so jih demonstranti lučali v pročelje parlamenta, je bil skrb zbujajoč odziv najvišjih predstavnikov slovenske oblasti. Predsedniška trojica (Danilo Türk, Pavel Gantar in Borut Pahor) je izgrede obsodila v stilu kake azijske vojaške hunte, pri čemer je bil najbolj hud predsednik republike, ki je vandalizem pred parlamentom označil celo za politično nasilje!? Ministrica Katarina Kresal, ki poleg direktorja policije Janka Gorška nosi največjo odgovornost za slabo pripravljenost policije na izgrede, je na tiskovni konferenci grmela, da takšne demonstracije nestrpnosti in vandalizma v Sloveniji nismo videli že od konca druge svetovane vojne!? In celo nekateri levičarski aktivisti, ki so drugače radi solidarni z nasilnimi protestniki po svetu, so začeli globoko moralizirati o študentskim izgredih pred parlamentom.
V tako pregretem ozračju so nekateri politiki na oblasti in funkcionarji represivnih organov povsem izgubili zdravi razum in mladim demonstrantom začeli javno groziti z ostrimi represivnimi ukrepi – tudi z večletnimi zapornimi kaznimi za tiste, ki so v parlament metali granitne kocke. V Sloveniji, tako je mogoče razumeti miselnost sedanjih oblastnikov, so očitno sprejemljive samo dogovorjene operetne demonstracije, takšne, kot jih že vsa leta pripravljajo Semoličevi svobodni sindikati.
Zadnja granitna kocka še ni priletela v pročelje parlamenta, minister Gregor Golobič pa je že s prstom pokazal na Janeza Janšo in javnost spomnil, da je lider opozicije lani na Zboru za republiko pozival ljudi spomladi na ulice in trge. Izgrede na študentskih demonstracijah je bilo zelo priročno uporabiti za potrebe referendumske kampanje, v katero se je prejšnji teden kot vnet agitator arbitražnega sporazuma intenzivno vključil še predsednik republike Danilo Türk. S tem je posredno potrdil neuradne informacije, da naj bi vsebina sporazuma nastala v njegovem kabinetu in da sta premier Borut Pahor in zunanji minister Samuel Žbogar le poslušna izvrševalca zunanjepolitičnih strategij urada predsednika republike. Pri Türku na Erjavčevi ulici naj bi se zbirala zanimiva druščina ljudi z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom na čelu, ki so v bivšem režimu imeli najpomembnejše partijske funkcije.
Tem ljudem se Türk še vedno čuti neizmerno dolžnega za izvolitev na funkcijo predsednika republike, zato je zanje pripravljen storiti vse. Neavtonomna drža Türka spremlja že od tedaj, ko je začel kariero pri partijski funkcionarki Vidi Tomšič. Z dnem, ko je postal predsednik republike, pa je do tedaj zadržani diplomat odvrgel masko in začel kazati pravi obraz. Obraz nadutega in arogantnega politika. S škandaloznim odlikovanjem nekdanjega šefa Udbe Tomaža Ertla je na koncu postal še najbolj sporni slovenski predsednik republike. Kaj takega si v svoji vladavini ni privoščil niti Milan Kučan, to pa ne pomeni, da se s Türkovim odlikovanjem Ertla ni strinjal.
Türkov javni angažma v podporo arbitražnemu sporazumu še bolj načenja institucijo predsednika republike. Türk najvišje funkcije v državi ne bi smel zlorabljati za dnevnopolitične potrebe, pa jo. Namesto da bi si vsaj prizadeval biti predsednik vseh Slovencev, deli družbene teme na prvo- in drugorazredne. Z očitki o poniglavi in pretirano čustveni razpravi v referendumski kampanji pa je zdaj začel še javno diskvalificirati tiste pravne strokovnjake, ki si drznejo imeti drugačno mnenje in nastopajo proti arbitražnemu sporazumu.
Slovenija si takšnega človeka kot predsednika republike res ne zasluži!