Nekdanji načelnik SDV Slovenije Janez Zemljarič se ne more sprijazniti z oprostilno sodbo, ki jo je okrožni sodnik Tomaž Bromše izrekel piscu teh vrstic v kazenskem postopku zaradi člankov o udbovskem umoru hrvaškega emigranta Nikice Martinovića v Celovcu 17. februarja 1975.
Zato Zemljarič v pritožbi višjemu sodišču predlaga, da to sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega in mu izreče ustrezno kazensko sankcijo oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje spremenjenemu senatu prve stopnje.
Januarja 2014 sem v Reporterju napisal članek z naslovom Kliči Zemljariča za umor, v katerem sem objavil dokument nekdanje SDV, ki ga je v Arhivu RS našel raziskovalec Roman Leljak. Iz tega dokumenta sledi, da se je Zemljarič kot takratni načelnik strinjal s predlogom, da bi sodelavca Hanzija uporabili za kakšno konkretno akcijo in ga »namerili« v enega od hrvaških »ekstremistov«.
Dva tedna po njegovem podpisu je bil v Celovcu ustreljen predsednik društva Pliberški vod Nikica Martinović, ki ga je SDV »spremljala« že nekaj let prej v okviru akcije Pliberški vod. Prav tako smo objavili dokument, iz katerega je razvidno, da je sodelavec Hanzi, to je bilo kodno ime Milana Dorića, prejel dva okvirja za brzostrelko in dva lažna potna lista.
Zemljarič svojega podpisa ni nikoli zanikal, na sojenju proti Leljaku ga je celo potrdil, na mojem procesu pa se je sprenevedal, da leta 1975 sploh ni bil načelnik SDV, ampak zgolj namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve. Sodnik je na koncu presodil, da sem kot novinar imel utemeljen razlog verjeti v resničnost dokumenta iz Arhiva RS ter me oprostil Zemljaričeve zasebne tožbe zaradi domnevne razžalitve.
Zemljarič v pritožbi med drugim navaja, da kot novinar teh obtožb sploh »na noben način« nisem raziskal: »Vpogledal je le par arhivskih dokumentov, nato pa z nekakšno lastno interpretacijo dokumentov obtožil zasebnega tožilca za sodelovanju pri umoru določene osebe, pri čemer svojih trditev ni na noben način preveril in raziskal.
Da je sodišče takšni interpretaciji obtoženega sledilo celo v sodni odločbi, pa je toliko bolj neverjetno in predvsem nezakonito.« Prav tako se mu zdi nezakonito, da sodnik ni zaslišal kot prič nekdanjih njegovih sodelavcev Igorja Tratnika, Antona Stipaniča in Marjana Orožna, ki je že pokojni. Povrhu vsega je pričakoval, da bo sodišče upoštevalo dokument neznanega izvora, ki ga je sam predložil, v njem pa Hrvaško revolucionarno bratstvo prizna, da je umorilo Martinovića.
Gre za ponaredek, saj je po besedah poznavalca HRB Boža Vukušića v dokumentu uporabljen žig, ki ga ta organizacija ni uporabljala od leta 1966 naprej. Na to smo med sojenjem opozorili tudi sodišče, Zemljarič pa ta falzifikat zdaj prilaga še v svoji pritožbi.