Nekdanji član uprave NLB Jamnik: Z bratom nisva nikoli govorila o kreditih za Cerkev

Jamnik je bil član uprave NLB med letoma 1997 in 2002 ter od sredine leta 2007 do konca novembra 2009. Zagotovil je, da so bili krediti v času njegovega mandata zelo dobro zavarovani. "Če bi delnice takrat prodali, bi si ga lahko dvakrat zaprli," je ponazoril in ocenil, da je govorjenje danes, da je bil takrat nek kredit slab, nekorektno.

Možno je, da se je ob takšni rasti, ki jo je NLB s svojo strategijo in tujim solastnikom zasledovala, zgodila kakšna napaka. "Danes je za stanje objektivno odgovoren vsak, ki je delal na tem področju. Pri takšnem številu kreditov in transakcij je možno, da je prišlo do napake, ne poznam pa primera, da bi to nekdo naredil naklepno," je zatrdil.

Jamnika iz NLB marsikdo povezuje s financiranjem cerkvenih poslov, saj je njegov brat Anton Jamnik pomožni ljubljanski škof, in s financiranjem nekdanjega gradbenega velikana SCT, saj je bil njegov brat Janez Jamnik član upravnega odbora te družbe. A kakršnokoli povezavo je odločno zavrnil.

"Nikoli, stvar je preverljiva, z bratom Tonetom nisva govorila o financiranju kateregakoli cerkvene stvari," je zagotovil ter pojasnil, da je Tone Jamnik v ljubljanski nadškofiji, financiranje Zvona Ena in Dva, ki sta iz Maribora, pa je bilo v NLB v pristojnosti njihove regijske izpostave, večina njunih izpostavljenosti pa je nastala pred nastopom njegovega mandata v upravi NLB. "Moj brat z mariborsko nadškofijo tudi posredno ni imel nobenega stika in povezave," je prepričan.

V povezavi s posli NLB in SCT pa se je, kot je izpostavil, izločil iz postopkov. "Čeprav se mi ne bi bilo treba izločati, ker ne živiva v skupnem gospodinjstvu, so mi svetovali, naj se in sem vseeno se," je povzel in dodal: "O poslih se z njim nisem nikoli pogovarjal, načeloma sem se tega izogibal."

Sicer pa se je po njegovem vedenju večina menedžerskih prevzemov v Sloveniji zgodilo v letih 2005 in 2006 ter do prve polovice 2007. V letu 2008 sta se, kot se spomni, zgodila le Lesnina v kombinaciji menedžmenta s finančno družbo, katere zgodba se je končala s prevzemom tujega lastnika, ter Merkur. "NLB pri tem ni sodelovala, ne pri sindiciranju garancije ne pri odobritvi kredita za prevzem," je poudaril in dodal, da ko so dobili "ta projekt na mizo, je bila odločitev, da se tega ne gremo".

Kot večina njegovih predhodnikov, ki jih je doslej zaslišala komisija, je poudaril, da bi morali vsi deležniki v Sloveniji v času nastopu krize stopiti skupaj in se zavzeti za reševanje zdravih podjetij. Država NLB v začetku kriznih časov ni dokapitalizirala, zato je morala kapitalsko ustreznost zagotavljati z drugimi viri.

Kot primer je nanizal Nemčijo. Po njegovih podatkih je država Deutsche bank leta 2008 trikrat dokapitalizirala, ker so se zavedali, da ni pomembna le likvidnost, temveč da mora biti banka sposobna odobravati in kakovostno prestrukturirati kredite in jih ne le podaljševati. Država je rešila tudi družbo Opel, ki je bila po vseh kazalcih zrela za stečaj in ji do večje prodaje pomagala s subvencijami kupcem nekaterih avtomobilov iz proračuna.

V Sloveniji pa so šle močne in konkurenčne družbe v stečaj zato, ker so bile prezadolžene. Po njegovem mnenju bi se morali za takšne, ki so v osnovni dejavnosti poslovale pozitivno, boriti. "Takrat bi se vsi deležniki morali usesti in se pogovoriti. Vsako delovno mesto je preveč dragoceno in z vsakim stečajem pade kupna moč prebivalstva," je naštel razloge, zakaj bi se morali takrat vsi bolj potruditi.

Kot je še zatrdil, so bili vsi postopki takrat nastavljeni in peljani korektno, po nekaterih njegovih informacijah še bolj konzervativno kot drugje. Kreditni odbori v NLB so delovali zelo profesionalno, tri mednarodne agencije so spremljale rating in pri tem gledale zlasti postopke, je povzel. Ob tem se tudi ni spomnil primera, da bi belgijski član uprave v NLB Claude Deroose, ki je pokrival področje tveganj, imel kdaj pripombo, da bi glasoval proti določenemu predlogu kreditnega odbora ali uprave.