Slovenke in Slovenci smo postavljeni ob vprašanju spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pred alternativo, ali smo sposobni stvarnega in racionalnega soočenja s problematiko istospolnih oseb, ali pa bomo zaorali globoko ideološko brazdo, ki nas bo nujno postavila na dva nespravljiva bregova. Kot vemo iz dosedanjih prizadevanj in zakonskega urejanja položaja istospolnih oseb in njihovih življenjskih skupnosti, je desna, če hočete konservativna politična opcija pokazala veliko mero razumevanja za pravno in laično državo, saj je pod desno vlado bil sprejet Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. Pred tem so leve vlade imele deset let čas in možnost da to uredijo pa niso. S političnega zornega kota torej ne gre očitati desnim strankam in konservativnemu delu državljanov, da nimajo in niso imele za to področje nobenega posluha in da nismo bili pripravljene na kompromis.
Danes stojimo pred popolnoma novo situacijo, ki so jo sprožili v levem političnem prostoru. Po tem, ko imamo veljaven zakon za urejanje istospolnih skupnosti in po tem, ko smo državljani z referendumom 25. marca 2012 zavrnili spremembo definicije zakonske zveze in družine, imamo na mizi do sedaj najradikalnejši predlog spremembe zakonodaje za urejanje družinskih razmerij. Ta predlog prihaja na dnevni red v specifičnih političnih okoliščinah, ko se očitno nekaterim zdi, da v parlamentu obstaja ustavna večina, ki lahko izglasuje vse kar želi. Že samo to dejstvo ne govori v prid istospolnim aktivistom in njihovim prizadevanjem, saj bo sleherna rešitev v takšni konstelaciji v naprej vrgla dvom na legitimnosti takšne odločitve in bo tako ustrezen provokator za spremembo morebiti doseženega zakona takoj, ko bo nastala drugačna politična konstelacija, in ta bo v demokratični družbi za gotovo enkrat nastala. Postavljati vprašanje definicije družine na takšne začasne večinske politične temelje je zelo kratkovidno in za zadevo samo ter njeno ustrezno rešitev škodljivo. V primeru, da predlagana sprememba zakonodaje doseže v parlamentu večino, se bo to torej zgodilo na podlagi argumenta moči in oblasti ne pa na podlagi moči, vzdržnosti in racionalnosti argumentacije. Tak način poseganja v zakonodajo pa je na področjih, ki niso samo in zgolj pravno tehnične narave, ampak zadevajo družbo v njenih temeljih in posledično odpirajo resne etične dileme, skrajno neprimerno, samovoljno, arbitrarno, ideološko da ne rečem totalitarno. Žal tudi kratko odmerjen čas za razpravo in hitri postopek v parlamentu govorita v prid teze, da gre za čisto ideološko provokacijo in ne za resen eksistencialni problem prizadetih oseb, ki jim dosedanja zakonodaja zagotavlja reševanje vseh bistvenih eksistencialnih vprašanj.
Moj predlog je, da se zadeve ustavijo in umirijo, da se odpovemo ideološkemu boju in da se protagonisti tega zakonskega predloga zavejo, da vsaka radikalizacija v družbi sprovocira proti reakcijo, ki v konkretnem primeru ne more pomagati reševati morebitnih družbenih problemov, ki jih imajo istospolne osebe.
Kot teolog in katoličan se zato v izhodišču odpovedujem argumentaciji, ki bi izhajala iz mojih svetovnonazorskih predpostavk. Nekaj podobnega pričakujem tudi od druge strani. Prostor v katerem smo zbrani je slovenski parlament, kraj v katerem se odloča o naših družbenih in političnih soglasjih in nesoglasjih. Princip odločanja temelji na večini, ki lahko zakon sprejme ali zavrne. Manj ko je stališče večine argumentirano slabši je zakon in prej se ga bo spreminjalo. V demokratičnih državah z daljšo tradicijo velja pravilo, da se laična in sekularna država skuša distancirati od vprašanj, ki so bolj kot pravne, dejansko etične ali nazorske narave. Bolj ko pravo posega v sfero etičnega, bolj tvega, da iz prava naredi sredstvo moči. Vprašanje družine in njene definicije ni najprej pravno vprašanje, ampak je najprej vprašanje antropologije, psihologije, filozofije, sociologije, tudi teologije in seveda etike. Družina je kompleksni fenomen človeške družbe, ki ni od včeraj in tudi jutri ne bo bistveno drugačna kot je danes. Tudi različne oblike družinskega življenja so se skozi zgodovino človeštva spreminjale in izoblikovale postopoma, vse s svojimi plusi in minusi. Tako lahko ugotavljamo, da je prva in nesporna ugotovitev v naših razpravah, da si stroke in strokovnjaki znotraj iste stroke nismo edini o vprašanjih družine. To dejstvo mora upoštevati zakonodajalec ko ureja družinsko področje na način, da se v načelu odreče urejanju zadev okrog katerih velja velika stopnja družbenega nesoglasja. Vse dosedanje razprave o predlaganih spremembah družinske zakonodaje dejstvo nesoglasja potrjujejo (referendum najbolj!).
Na drugi strani je seveda zakonodajalec dolžan urejati vsa tista medčloveška razmerja, ki jih ljudje živijo, torej tudi razmerja med istospolnimi osebami. O tem ni in ne more biti nobenega dvoma v laični in sekularni državi. Pri tem je zakonodajalec dolžan skrbeti predvsem za odpravljanje morebitnih diskriminacij in za varovanje oseb ter vrednot, ki so pomembne za mirno in pravično urejanje družbe. V vsaki družbi in na različnih področjih našega življenja obstajajo enakosti in različnosti. Pravilo je, da se različnosti urejajo na njim lasten način. Samo po tej poti se lahko doseže družbeno soglasje in odpravljajo diskriminacije. Ne da bi se podrobneje spuščali v argumentiranje ali obstaja med različno spolnimi in istospolnimi osebami kakšna razlika ali ne, obstaja v strokovni literaturi veliko soglasje, da ta razlika dejansko obstaja. To kar istospolne skupnosti razlikuje od koncepta različnospolne skupnosti je dejstvo, da istospolna partnerja iz svojega razmerja ne moreta spočeti novega življenja. To je v tem primeru v načelu izključeno. Seveda ni izključeno v primeru vključitve tretjega, ki pa mora biti drugačnega spola, ali kot oseba ali kot potencialni donator. Istospolna skupnost tako v načelu in izhodišču nima možnosti, da bi se biološko in antropološko razvijala na enak način kot različnospolna skupnost. Samouresničitev istospolnih partnerjev poteka drugače kot različnospolnih. Zgolj dejstvo, da istospolni par potrebuje tretjo osebo za potencialno spočetje novega človeškega bitja govori v prid resnim pomislekom o tem, da bi istospolne osebe lahko postale potencialno rodovitne ali da bi bila možna posvojitev tujega otroka. To kar biološko ni možno doseči na podlagi svobodne odločitve dveh istospolnih oseb, ne moremo prekvalificirati v pravico do otroka. Istospolna oseba ima pravico urejeno sobivati z drugo osebo in samega sebe v tej relaciji uresničiti na sebi lasten način, ne more pa imeti ali pridobiti pravice nad tretjo osebo, v tem primeru nad otrokom ali nad tistimi, ki bi naj pri tem sodelovali. Dejstvo nujne vključitve tretjega pri pridobivanju tistega, kar ne izhaja iz obstoječega razmerja dveh istospolnih oseb, govori v prid temu, da stopamo na področje družbe kot celote in da to zadeva nas vse. Dokler je razmerje med dvema osebama omejeno na ti dve osebi, država s svojim pravnim instrumentarijem ureja to, kar ti osebi zadeva kot državljana, tako na področju svoboščin in pravic. Ko pa razmerje teh dveh oseb vključuje tretje osebe in posega v njihove svoboščine in pravice pa ne moremo več govoriti o isti ali enaki vlogi države in njene zakonodaje. V tem primeru je država dolžna neenake skupnosti urediti na neenak vendar ne na diskriminatoren način. Država je dolžna enako zavarovati različno spolno skupnost kot istospolno, vendar vsako v svojem specifičnem, torej različnem položaju. To ni diskriminacija, kot nekateri to trdijo, ampak je skrb države in pravnega reda, da ohranja med različnimi oblikami skupnega bivanja njihovo specifičnost ter med njimi mir in pravičnost. Da poskrbi za to, da ne bo ogrožena različnospolna skupnost v svoji specifičnosti in da ne bo ogrožena istospolna skupnost v svoji specifičnosti. Če bo država pristala na arbitrarno izenačevanje dveh skupnosti, ki sta po svoji biološko-antropološki zasnovi različni, bo prestopila mejo svojega laičnega in sekularnega značaja, saj bo z vsiljeno ji ideologijo arbitrarno posegla v to kar imenujemo temelj vsake družbe, ki jo predstavlja posameznik in njegova primarna skupnost, ki je družina, v kateri je posameznik nastal.
Ob vsem tem si postavljam vprašanje, kako zagovorniki novega predloga o redefiniciji družine razumejo in razlagajo 16. Člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah ki pravi: »Polnoletni moški in ženske imajo brez kakršnihkoli omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino«. In v tretji alineji je rečeno: » Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva«.
V kolikor bi prišlo do spremembe dikcije v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi nadomestila besedi »moški in ženska« z besedo »oseba«, bi takšna zakonodaja bila v nasprotju s formulacijami v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Pri tem pa je na mestu pomisliti, da predlagatelji s svojo mednarodno ofenzivo na tem področju dejansko želijo redefinirati tudi Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.
Slovenke in Slovenci smo postavljeni ob vprašanju spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pred alternativo, ali smo sposobni stvarnega in racionalnega soočenja s problematiko istospolnih oseb, ali pa bomo zaorali globoko ideološko brazdo, ki nas bo nujno postavila na dva nespravljiva bregova. Kot vemo iz dosedanjih prizadevanj in zakonskega urejanja položaja istospolnih oseb in njihovih življenjskih skupnosti, je desna, če hočete konzervativna politična opcija pokazala veliko mero razumevanja za pravno in laično državo, saj je pod desno vlado bil sprejet Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. Pred tem so leve vlade imele deset let čas in možnost da to uredijo pa niso. S političnega zornega kota torej ne gre očitati desnim strankam in konzervativnemu delu državljanov, da nimajo in niso imele za to področje nobenega posluha in da nismo bili pripravljene na kompromis.
Danes stojimo pred popolnoma novo situacijo, ki so jo sprožili v levem političnem prostoru. Po tem, ko imamo veljaven zakon za urejanje istospolnih skupnosti in po tem, ko smo državljani z referendumom 25. Marca 2012 zavrnili spremembo definicije zakonske zveze in družine, imamo na mizi do sedaj najradikalnejši predlog spremembe zakonodaje za urejanje družinskih razmerij. Ta predlog prihaja na dnevni red v specifičnih političnih okoliščinah, ko se očitno nekaterim zdi, da v parlamentu obstaja ustavna večina, ki lahko izglasuje vse kar želi. Že samo to dejstvo ne govori v prid istospolnim aktivistom in njihovim prizadevanjem, saj bo sleherna rešitev v takšni konstelaciji v naprej vrgla dvom na legitimnosti takšne odločitve in bo tako ustrezen provokator za spremembo morebiti doseženega zakona takoj, ko bo nastala drugačna politična konstelacija, in ta bo v demokratični družbi za gotovo enkrat nastala. Postavljati vprašanje definicije družine na takšne začasne večinske politične temelje je zelo kratkovidno in za zadevo samo ter njeno ustrezno rešitev škodljivo. V primeru, da predlagana sprememba zakonodaje doseže v parlamentu večino, se bo to torej zgodilo na podlagi argumenta moči in oblasti ne pa na podlagi moči, vzdržnosti in racionalnosti argumentacije. Tak način poseganja v zakonodajo pa je na področjih, ki niso samo in zgolj pravno tehnične narave, ampak zadevajo družbo v njenih temeljih in posledično odpirajo resne etične dileme, skrajno neprimerno, samovoljno, arbitrarno, ideološko da ne rečem totalitarno. Žal tudi kratko odmerjen čas za razpravo in hitri postopek v parlamentu govorita v prid teze, da gre za čisto ideološko provokacijo in ne za resen eksistencialni problem prizadetih oseb, ki jim dosedanja zakonodaja zagotavlja reševanje vseh bistvenih eksistencialnih vprašanj.
Moj predlog je, da se zadeve ustavijo in umirijo, da se odpovemo ideološkemu boju in da se protagonisti tega zakonskega predloga zavejo, da vsaka radikalizacija v družbi sprovocira proti reakcijo, ki v konkretnem primeru ne more pomagati reševati morebitnih družbenih problemov, ki jih imajo istospolne osebe.
Kot teolog in katoličan se zato v izhodišču odpovedujem argumentaciji, ki bi izhajala iz mojih svetovnonazorskih predpostavk. Nekaj podobnega pričakujem tudi od druge strani. Prostor v katerem smo zbrani je slovenski parlament, kraj v katerem se odloča o naših družbenih in političnih soglasjih in nesoglasjih. Princip odločanja temelji na večini, ki lahko zakon sprejme ali zavrne. Manj ko je stališče večine argumentirano slabši je zakon in prej se ga bo spreminjalo. V demokratičnih državah z daljšo tradicijo velja pravilo, da se laična in sekularna država skuša distancirati od vprašanj, ki so bolj kot pravne, dejansko etične ali nazorske narave. Bolj ko pravo posega v sfero etičnega, bolj tvega, da iz prava naredi sredstvo moči. Vprašanje družine in njene definicije ni najprej pravno vprašanje, ampak je najprej vprašanje antropologije, psihologije, filozofije, sociologije, tudi teologije in seveda etike. Družina je kompleksni fenomen človeške družbe, ki ni od včeraj in tudi jutri ne bo bistveno drugačna kot je danes. Tudi različne oblike družinskega življenja so se skozi zgodovino človeštva spreminjale in izoblikovale postopoma, vse s svojimi plusi in minusi. Tako lahko ugotavljamo, da je prva in nesporna ugotovitev v naših razpravah, da si stroke in strokovnjaki znotraj iste stroke nismo edini o vprašanjih družine. To dejstvo mora upoštevati zakonodajalec ko ureja družinsko področje na način, da se v načelu odreče urejanju zadev okrog katerih velja velika stopnja družbenega nesoglasja. Vse dosedanje razprave o predlaganih spremembah družinske zakonodaje dejstvo nesoglasja potrjujejo (referendum najbolj!).
Na drugi strani je seveda zakonodajalec dolžan urejati vsa tista medčloveška razmerja, ki jih ljudje živijo, torej tudi razmerja med istospolnimi osebami. O tem ni in ne more biti nobenega dvoma v laični in sekularni državi. Pri tem je zakonodajalec dolžan skrbeti predvsem za odpravljanje morebitnih diskriminacij in za varovanje oseb ter vrednot, ki so pomembne za mirno in pravično urejanje družbe. V vsaki družbi in na različnih področjih našega življenja obstajajo enakosti in različnosti. Pravilo je, da se različnosti urejajo na njim lasten način. Samo po tej poti se lahko doseže družbeno soglasje in odpravljajo diskriminacije. Ne da bi se podrobneje spuščali v argumentiranje ali obstaja med različno spolnimi in istospolnimi osebami kakšna razlika ali ne, obstaja v strokovni literaturi veliko soglasje, da ta razlika dejansko obstaja. To kar istospolne skupnosti razlikuje od koncepta različnospolne skupnosti je dejstvo, da istospolna partnerja iz svojega razmerja ne moreta spočeti novega življenja. To je v tem primeru v načelu izključeno. Seveda ni izključeno v primeru vključitve tretjega, ki pa mora biti drugačnega spola, ali kot oseba ali kot potencialni donator. Istospolna skupnost tako v načelu in izhodišču nima možnosti, da bi se biološko in antropološko razvijala na enak način kot različnospolna skupnost. Samouresničitev istospolnih partnerjev poteka drugače kot različnospolnih. Zgolj dejstvo, da istospolni par potrebuje tretjo osebo za potencialno spočetje novega človeškega bitja govori v prid resnim pomislekom o tem, da bi istospolne osebe lahko postale potencialno rodovitne ali da bi bila možna posvojitev tujega otroka. To kar biološko ni možno doseči na podlagi svobodne odločitve dveh istospolnih oseb, ne moremo prekvalificirati v pravico do otroka. Istospolna oseba ima pravico urejeno sobivati z drugo osebo in samega sebe v tej relaciji uresničiti na sebi lasten način, ne more pa imeti ali pridobiti pravice nad tretjo osebo, v tem primeru nad otrokom ali nad tistimi, ki bi naj pri tem sodelovali. Dejstvo nujne vključitve tretjega pri pridobivanju tistega, kar ne izhaja iz obstoječega razmerja dveh istospolnih oseb, govori v prid temu, da stopamo na področje družbe kot celote in da to zadeva nas vse. Dokler je razmerje med dvema osebama omejeno na ti dve osebi, država s svojim pravnim instrumentarijem ureja to, kar ti osebi zadeva kot državljana, tako na področju svoboščin in pravic. Ko pa razmerje teh dveh oseb vključuje tretje osebe in posega v njihove svoboščine in pravice pa ne moremo več govoriti o isti ali enaki vlogi države in njene zakonodaje. V tem primeru je država dolžna neenake skupnosti urediti na neenak vendar ne na diskriminatoren način. Država je dolžna enako zavarovati različno spolno skupnost kot istospolno, vendar vsako v svojem specifičnem, torej različnem položaju. To ni diskriminacija, kot nekateri to trdijo, ampak je skrb države in pravnega reda, da ohranja med različnimi oblikami skupnega bivanja njihovo specifičnost ter med njimi mir in pravičnost. Da poskrbi za to, da ne bo ogrožena različnospolna skupnost v svoji specifičnosti in da ne bo ogrožena istospolna skupnost v svoji specifičnosti. Če bo država pristala na arbitrarno izenačevanje dveh skupnosti, ki sta po svoji biološko-antropološki zasnovi različni, bo prestopila mejo svojega laičnega in sekularnega značaja, saj bo z vsiljeno ji ideologijo arbitrarno posegla v to kar imenujemo temelj vsake družbe, ki jo predstavlja posameznik in njegova primarna skupnost, ki je družina, v kateri je posameznik nastal.
Ob vsem tem si postavljam vprašanje, kako zagovorniki novega predloga o redefiniciji družine razumejo in razlagajo 16. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah ki pravi: »Polnoletni moški in ženske imajo brez kakršnihkoli omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino«. In v tretji alineji je rečeno: » Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva«.
V kolikor bi prišlo do spremembe dikcije v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi nadomestila besedi »moški in ženska« z besedo »oseba«, bi takšna zakonodaja bila v nasprotju s formulacijami v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Pri tem pa je na mestu pomisliti, da predlagatelji s svojo mednarodno ofenzivo na tem področju dejansko želijo redefinirati tudi Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.