Čeprav je predsednik vlade v prejšnjem mandatu vztrajal, da se vojni zakoni ne sprejemajo s preglasovanjem, namerava nova oblast v torek na izredni seji parlamenta vnovič vsiliti svoje rešitve pri popravljanju neustavnega zakona o žrtvah vojnega nasilja in zakona o vojnih grobiščih. Še enkrat »pokopava mrtve«, ne da bi se s tistimi, ki jih zakon zadeva, skušali posvetovati.
Vladne stranke so dobile mandat na volitvah z obljubami, da bodo pri pisanju zakonov vključevale civilno družbo, a so jo v zakonu o žrtvah vojnega nasilja povsem zaobšli. V prejšnjem mandatu sta pri usklajevanju zakona na povabilo predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija sodelovala tako predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik kot tudi predsednik Nove slovenske zaveze (NSZ) Anton Drobnič.NSZ je zato na občnem zboru že aprila v izjavi protestirala in vnaprej odrekla »moralno, kulturno in civilizacijsko veljavnost zakonom, ki bi bili sprejeti ob naši odsotnosti«. Zakon o vojnih grobiščih je napisan in se spreminja tudi zaradi zamolčanih grobov po vojni usmrčenih, zato je toliko bolj nenavadno in nepietetno, da za mnenje niso povprašali NSZ.
Svojci žrtev in njihovo društvo niso mogli povedati, tako kot bi se spodobilo v civiliziranem svetu, kaj naj piše na njihovem grobu in kako naj jih pokopljejo. Še več, na pristojnem odboru državnega zbora so v obravnavi vojnih zakonov sodelovali predstavniki zveze borcev, čeprav jih zakoni ne zadevajo. Ideološki in politični dediči izvajalcev revolucionarnega nasilja tako še vedno narekujejo, katere pravice naj imajo žrtve.
Vladne stranke mimo dobre prakse
Vladne stranke so si vzele le nekaj mesecev časa za usklajevanje z opozicijo. Takoj so izrabile pripombe, ki jih je dala SDS, in pretrgale usklajevanje. Spomnimo se, da so pod prejšnjo vlado pogovori trajali več kot dve leti in da sta jih na koncu sicer neuspešno skušala obnoviti predsednika SDS in SD Janez Janša in Borut Pahor.
Nič od te dobre prakse se novi oblasti ni zdelo vredno spoštovati. Pa bi bilo prav, saj so prav njene stranke v prejšnjem desetletju s preglasovanjem sprejele vojne zakone, ki jih je treba nenehoma popravljati. Ob takšni ignoranci iskanja širšega družbenega soglasja se narodne delitve, ki temeljijo na odnosu do preteklosti, le še povečujejo. Še vedno bomo imeli prvo- in drugorazredne žrtve oziroma mrtve.
Od takrat, ko je ustavno sodišče spoznalo, da je zakon o žrtvah vojnega nasilja protiustaven, so minila skoraj tri leta, ustavno obtožba pa je bila vložena oktobra 2004. Ustavno sodišče je za odločbo na slabih sedmih straneh potrebovalo dve leti. In nato tri leta politika. Vendar za skrajno slabo opravljeno delo, saj se ni niti malo potrudila, da bi se poenotila z opozicijo o zakonih, za katere je nekaj let pod Janševo vlado veljalo, da je za njihov sprejem potrebno soglasje. Vse s pritožbo na ustavno sodišče in nato popravljanje zakona se bo odvrtelo še enkrat, medtem pa bo minulo še nekaj let. Račun je lahko samo eden: naravna zakonitost umiranja naj opravi svoje delo.
VEČ V TISKANI IZDAJI