Dr. Ivan Kristan, nekdanji predsednik državnega sveta RS in še prej, v rajnki SFRJ, ustavni sodnik, je v predzadnji sobotni prilogi Dela razodel ljudstvu, zakaj je sprava v Sloveniji neuresničljiva oziroma pod kakšnimi pogoji bi jo bilo edino mogoče udejaniti. Zahteve, ki jih je nanizal v svojem članku, ga postavljajo v vlogo zastavonoše ponovno razplamtele bitke za ohranitev »tekovin« komunistične revolucije in za reanimacijo zakona o zaščiti imena, lika in dela Josipa Broza iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Ena bolj po(ne)srečenih Kristanovih ugotovitev je, da je dobro, ker državni zbor lani ni sprejel soglasja k resolucije evropskega parlamenta (EP) o zavedanju in prepoznavanju polpreteklih totalitarnih režimov, se pravi fašizma, nacizma in komunizma. Sprejel je le deklaracijo o seznanitvi z vsebino te resolucije, kar je – po prepričanju pravnika Kristana – več kot dovolj: našega, slovenskega in jugoslovanskega komunizma nikakor ni mogoče postavljati ob bok prvima dvema zločinskima sistemoma. In dokaz? Mar si ni gospa (mišljena je predsednica NSI Ljudmila Novak), ki Tita na javnih mitingih obravnava kot zločinca skupaj z Mussolinijem, Hitlerjem in Stalinom, že v času njegove samoupravno zasnovane ureditve ustvarila vseh potrebnih izobrazbenih in eksistenčnih pogojev, da lahko danes neovirano pljuva po najbolj zaslužnem tvorcu svobodne domovine, ki je malo Ljudmilico nekoč enakopravno sprejela v svoje okrilje?!
A pustimo že postane ugovore titoistov in kardelofilov, iz katerih je moč sklepati, da varuhi dobrih starih rdečih časov pravico do kritiziranja priznavajo le neobstoječim izobčencem, ki so ob osamosvojitvi, podhranjeni, nepismeni in odeti v kože poginulih živali, prilezli iz skritih podzemnih jam. (Golootočanov ni zraven.) Kajti gospod Kristan svoje ostro pero že v uvodnih odstavkih uperja celo v sam evropski parlament. Kot piše, naj bi najvišji predstavniški organ EU ne imel kaj prida srečne roke, ko je za mednarodni praznik spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov izbral 23. avgust. Na ta dan leta 1939 je bil namreč podpisan znameniti pakt med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo, s katerim sta Berlin in Moskva priznala in uskladila svoje več kot sorodne plenilske apetite do tujih ozemelj. Bolj primeren je bojda 30. september, ko sta leta 1938 pod krinko ničvrednega mirovnega sporazuma v Münchnu britanski in francoski premier Chamberlain in Daladier mirno prepustila Hitlerju Češkoslovaško ter omogočila razmah fašističnemu in nacističnemu totalitarizmu, meni protiimperialistično nastrojeni dr. Ivan Kristan.
Na tej točki smo priče nerodnemu poskusu zavajanja bralstva, saj je iz trte izvita trditev, da je evropski parlament želel simbolno zaznamovati tudi začetek totalitarizmov. Ti so vsak zase in vsak v svojem matičnem okolju (Italija, Nemčija, Rusija) nastali, se krepili in sistematično terorizirali domači živelj že veliko prej, 23. avgust 1939 pa je nekakšna časovna prelomnica, po kateri sta Hitler in Stalin (Mussolini ju je v Afriki krepko prehitel) sklenila superiornost nacizma in komunizma v praksi demonstrirati tudi Poljakom, Fincem, Baltijcem ... Kristanov predlog, da bi v našo različico resolucije o totalitarnih režimih uvrstili še klerofašizem, je svojevrsten unikum, je enostranska korekcija evropsko usklajenega stališča, katere smisel se razkrije v nadaljevanju sobotnega branja, kjer avtor kratko malo zahteva izločitev (slovenskega) komunizma iz neslavne druščine hudodelskih »izmov«. Poskus njihovega izenačevanje naj bi bil nemoralen(?) in naj bi služil zgolj »obsojanju tako NOB 194–1945 kot tudi povojnega razvoja v Sloveniji«.
Sprave torej ne bo, dokler bo kdorkoli očital pokojni partiji, da je spontani upor in kljubovanje okupatorju zlorabila za revolucionarni prevzem oblasti. Zgroženost nad povojnimi poboji pa bo po novem očitno treba obravnavati kot nasprotovanje napredku in kot napad na silne dosežke prve (in druge in tretje) petletke ter vseh nadaljnjih faz gradnje propadle države. Priče smo neokonservativizmu in neoreakcionarnim popadkom brez primere.
Izbor evropskega parlamenta je kajpak docela ustrezen, zlasti ker so Nemci in Sovjetska zveza v slogu steklih volkov samo en mesec po uveljavitvi pakta Ribbentrop-Molotov družno raztrgali neodvisno Poljsko. Sploh sta nacizem in komunizem svoj krvoločni značaj najbolj nazorno pokazala prav v državi, katere padec je postal uvodno dejanje druge svetovne vojne, jugoslovanske komuniste pa je za 22 mesecev spravil v hudo mentalno zadrego in v akcijsko mrtvilo. Še več: edino možno alternativo 23. avgustu je mogoče najti prav v polpretekli poljski zgodovini, in sicer v zadušitvi varšavske vstaje leta 1944. Takrat je ena totalitarna zver, ki ji je resda že pohajala sapa, mesarila po uporniških četrtih in getu glavnega mesta, druga, s pedigrejem skorajšnje zmagovalke, pa je prekrižanih tac počivala samo nekaj deset kilometrov stran in brez slabe vesti opazovala pokol. Če dr. Kristanu moja ne čisto resna pobuda morda ni najbolj všeč, bi ga bežno spomnil tudi na Katinski gozd in na dejstvo, da niti najbolj enostransko usmerjena domišljija ne more najti vzročno-posledične zveze med pokolom zajetih častnikov poljske vojske in münchenskim sporazumom, ki naj bi bil kriv, da so se evropski totalitarizmi strgali z verige.
Kar zadeva domače prizorišče, je brez dvoma nesprejemljivo vsakršno relativiziranje ali zmanjševanje krivde domobrancev, zlasti njihovega vodstva z Leonom Rupnikom na čelu. Javna prisega zvestobe Hitlerju na Plečnikovem stadionu v Ljubljani je in bo ostala ena najbolj zavrženih, poniglavih in sramotnih epizod v zgodovini Slovencev. Toda to ne izključuje potrebe po dopolnitvi zgodbe o NOB, kakršno smo po vojni rojene generacije poslušale 45 let: ob poplavi pravljično-mitskih vložkov so jo tudi skrbno »očistili« za zmagovalce manj prijetnih dejstev, ki jih je stroka temeljito raziskala in obelodanila šele v zadnjih dveh desetletjih. Ljudje Kristanovega kova jim seveda odrekajo verodostojnost oziroma jih ignorirajo. Maršal Tito tako še naprej velja za zaslužnega in častivrednega člana velike antihitlerjevske koalicije, čeprav je marca 1943 po odposlancu Vladimirju Velebitu predlagal generalu Glaisu von Horstenauu reprizo pakta Hitler-Stalin: samoiniciativno je ponudil Nemcem skupen vojaški nastop proti angloameriškim enotam, če bi zavezniški glavni štab za odprtje druge fronte izbral dalmatinsko obalo. »Rešila« ga je intervencija Ribbentropa, ki je v Zagreb brzojavil, da z banditi ni pogajanj. 67 let kasneje »banditi« krčevito rešujejo lastno podobo v zrcalu zgodovine.