Navlaka totalitarizma

Čeprav je dogajanje na slovenskem političnem prizorišču zaznamovalo ogorčenje nad vladno propagando za pokojninsko reformo, je večina spregledala, da smo končno uzrli Pahorjev pravi obraz. Urška Čepin je Pahorjeva resnica. Prazen nič, ki se že vso politično kariero norčuje iz nas. Slovensko visoko politiko je spremenil v politično komedijo, vendar zaradi tega ne bi smeli izgubiti vere v demokracijo. Pahorji prihajajo in odhajajo, mi ostajamo, in zgolj demokracija je prava prijateljica vsakega izmed nas. Zagotavlja nam, da se lahko politikov, ki nam niso več všeč, znebimo na naslednjih volitvah. Jih odpustimo. Spokaj kovčke in izgini! Vse je v naših rokah. Žal se v Sloveniji stvari obračajo v drugo smer. Izkristalizirala se je namreč druga Pahorjeva funkcija: da ob dvajsetletnici samostojne države državljanom tako priskuti demokracijo, da bodo spet pripravljeni sprejeti tiranijo.

Pahorjeve burke so zameglile pranje možganov ob obhajanju lažnega rojstnega dneva nekdanjega jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita. Zrak je zaudarjal po slabih totalitarnih časih. Prav mučno je bilo spet gledati posnetke napihnjenega diktatorja, poslušati njegove butaste stavke in se čuditi popolni odsotnosti govorniške veščine. Tito je govoril ure in ure, vendar ni nikoli ničesar povedal. Vsaj pametnega ali tehtnega ne. Še enega stavka ni znal izpeljati v celoti, kaj šele, da bi povedal dva vsebinsko povezana stavka. Saj, v totalitarizmu ne potrebuješ govorniške veščine, z govorništvom se prepričuje svobodne ljudi, on pa je »prepričeval« nesvobodne ljudi z zatiranjem, zapiranjem in likvidiranjem. Temu »prepričevanju« se je težko upreti.

Namesto da bi ga kot nekoč rimskega cesarja Nerona obsodili na prekletstvo spomina (damnatio memoriae), odstranili vsak spomin nanj in nanj kvečjemu pljunili, so se ga mnogi hiteli spominjati z nostalgijo. No, razumem, starejši so imeli takrat manj gub, manj jih je vse bolelo, verjetno se jim toži po njihovi mlajši podobi. Nikakor pa nisem mogla razumeti, ko mi je približno deset let mlajši kolega, zelo pameten in šolan tudi v tujini, rekel, da bi bilo bolje od Pahorja (ali kakega drugega demokratično izvoljenega politika) imeti kakšnega dobrohotnega diktatorja kot Tita. To me je navdalo z neskončno žalostjo in me še bolj utrdilo v zaupanju v demokracijo, ki je kljub groteski KGB najboljši možni politični sistem.

Tradicija prepričevanja s slabo govorniško veščino in s še slabšimi argumenti ima dolg rok trajanja. Predsednik Türk modruje o tranzicijski navlaki, v resnici pa gre za navlako totalitarizma, ki je del družbenega spomina, saj tudi mlajše »doji« z mlekom nesvobode. Ob vsem tem smradu po totalitarizmu sem se spet spomnila, kako sem se 4. maja 1980 veselila smrti tirana Tita. Takrat se je rodilo moje sovraštvo do tiranije. Babici sem morala priseči, da ne bom svojih pogledov nikomur razkrila, sicer nas bodo vse zaprli. Ko sem bila jeseni 1991 v poletni šoli v Salamanki in z grozo gledala posledice bitke za Vukovar, rezultat velikosrbske »bratske« ljubezni, sem enajst let kasneje (in nekaj mesecev po babičini smrti) prelomila zaobljubo molka. Svoji tamkajšnji profesorici španščine sem povedala, kako vesela sem bila, ko je 25. 6. 1991 umrla Jugoslavija in se je rodila Slovenija, kot otrok pa da sem se veselila smrti diktatorja Tita. Španka mi je razkrila, da so leta 1975 ob smrti diktatorja Franca tri dni plesali po španskih ulicah. Njene besede so me navdale z veseljem, ki druži vse sovražnike tiranije.

Dvajset let kasneje sovražnike tiranije še vedno ogrožajo isti in vedno novi prijatelji tiranije, preoblečeni v veledemokrate. Spet spretno izkoriščajo svojo preizkušeno metodo pranja možganov. Starejših ni težko prepričati, saj se ti zlahka odzovejo na ključne besede, »pralno sredstvo« starih prijateljev tiranije. Pahor je bil voda na njihov mlin, zdaj pa ga hočejo odplakniti. Ponujajo nam nova imena marionet. Med najslabšimi izstopa Zoran Janković, ki tako kot njegov idol Tito nima nobenih govorniških veščin. Kako pa naj bi jih imel, če ima tako super »trenerko«?! Kdo potrebuje politični program, če ima beton za igre brez kruha?

Poleg vsiljevanja neizvoljenih kandidatov za premierja se pojavljajo še hujše nedemokratične težnje. Zadnje čase je v modi »svet modrecev«. S to nedemokratično idejo je začel predsednik Türk, nadaljeval pa Radovan Žerjav. Ne gre zgolj za tranzicijsko, ampak za zgodovinsko navlako totalitarizmov. Namesto da zaupamo sebi in tistim, ki jih sami izvolimo na volitvah, bomo svojo usodo predali neizvoljenim »modrecem«? Takšne ideje je treba poslati na smetišče zgodovine kot Golobiča in Kresalovo, ki imata že enosmerno vozovnico za to potovanje.

Eksplozivna mešanica Pahorjeve politične komedije, nezaupanja v izvoljene predstavnike ljudstva, navlake totalitarizma in nenehnega pranja možganov, je slovensko volilno telo pripeljala do popolne histerizacije. To je bil vseskozi namen slovenskih sovražnikov demokracije. Temu se je treba odločno upreti. Odpoved demokraciji in vedno nove tiranske težnje bi nam kvečjemu prinesle novo dejanje iz slovenske politične tragedije. Namesto da smo razočarani nad demokracijo, je po dvajsetih letih končno prišel čas, da sprejmemo odgovornost zase in svoj glas. Volitve bodo kmalu. Prihaja čas za nov začetek, da upokojimo politike, ki so odslužili svoje ne glede na to, ali imajo več ali manj od zloglasnih 65 let.