Med pomembnejše dogodke zadnjih dni lahko prištevamo izstop Andreja Magajne iz poslanske skupine Socialnih demokratov. Ob našem razmišljanju nimamo namena stvari dramatizirati: opozoriti želimo zgolj na nekatera dejstva, ki njegovemu dejanju dajejo večjo težo v političnem prostoru.
Andrej Magajna je predsednik stranke krščanskih socialistov, to je tiste stranke, ki je v najbolj nevzdržnih razmerah druge vojne in naraščajoče revolucije podpisala Dolomitsko izjavo, s katero se je zavezala lojalnosti do partije. Izstop Andreja Magajne je tako mogoče razumeti najprej v luči spoznanja, da je nekdanja Združena lista, ki je nastala iz ZKS, danes pa je njena naslednica prav Pahorjeva SD, netolerantna prav toliko, če ne še bolj, kot so bili njeni predniki v medvojnem času.
To jen še toliko bolj žgoče ob dejstvu, da je ime Andreja Magajne povezano z začetki demokratizacije v domovini. Poleg Franceta Tomšiča je bil soustanovitelj predhodnice Slovenske demokratične zveze, pred tem pa reformator družbe poznega socializma, predvsem na zelo občutljivem področju volilne zakonodaje. Skupaj z Matjažem Šinkovcem je ustvaril eno najlepših besed v materinščini, Demos. Bil je tudi član njegovega predsedstva in vodja poslanske skupine tedanje Socialdemokratske stranke Slovenije, ki jo je vodil Jože Pučnik. Andrej Magajna je tako človek s težo.
Kasneje je ubral samostojno pot, pred volitvami 2008 pa je očitno ocenil, da je naslednica nekdanje ZKS demokratično že toliko zrela, da bo prenesla vložek »krščanskih socialistov«. Zmotil se je. Izstop Andreja Magajne iz poslanske skupine SD je tako sovsebni dokaz, da stranka ni napravila ustrezne evolucije v socialdemokratsko smer, da je obstala na mestu, zazrta v nostalgičen spomin totalitarnih časov, ki jih po svojih relativnih močeh vsak dan spet obuja v življenje. Andrej Magajna jo je pri tem očitno preveč motil.
Preoblikovanje SD v moderno stranko je tako zgolj privid. Pa še to pogojno, kajti tudi na zunaj jo zastopajo ljudje, ki so se bodisi oblikovali v totalitarnem času, bodisi to prakso prevzeli od svojih starejših bratov (Mladi forum SD in njegova protidemokratična stališča). Gre za Majdo Potrata, predvsem pa najmočnejšo figuro poslanske skupine SD, Mirana Potrča. Ta je bil ob koncu osemdesetih konkurent Milanu Kučanu za prevzem oblastne dediščine. V mlajše roke jo je takrat polagala že izčrpana in ostarela generacija tistih revolucionarjev, ki so se dokazovali po gozdovih in s krvjo. Do sedaj nismo videli še enega samega indica, da bi se ti ljudje želeli reformirati ali na delitev oblasti vsaj poskusiti pristati. To je nemogoče, ker je to docela zunaj njihove narave.
Ker imajo reformkomunisti v Sloveniji tako rekoč vso moč in vsakršno oblast, je izstop Andreja Magajne mogoče uporabiti tudi za osvetlitev globljih razmerij v današnji družbi. Če se Andrej Magajna ni strinjal ne z zdravstveno, ne s pokojninsko, ne s študentsko, ne z notranjo, še manj z zunanjo (arbitražni sporazum) politiko stranke SD in če ta pomeni politiko celotne države, potem mora biti s slednjo nekaj hudo narobe. Izstop Andreja Magajne je prav to: kazalec splošne in sistematične krize, v kateri je danes Slovenija.
Ni se strinjal tudi z medijsko politiko, kakršno zastopa koalicija. Vzemimo tokrat v pretres ta segment, saj smo se drugim (notranji in zunanji politiki vladajoče elite) posvečali že v premnogem zapisu. Smer zakona, ki ga pripravlja koalicija, je namreč jasna. Iz javnega zavoda RTV bi rada oblikovala nekakšno delniško družbo, zaposlene pa stimulirala glede na ustvarjeni dobiček. Tisti, ki bi delovali v državotvornih uredništvih, kulturna, umetniška, splošno informativna področja, bi se znašli v defenzivi. Sčasoma bi se v družbi oblikovala lastništva, tranzicijski kapital pa bi potem iz RTV SLO napravil nekaj podobnega, kot je Perovičeva TV Bukarešta.
Kar tajkuni prinesejo v uredništvo, se jim obrestuje, praviloma v vsaki kampanji. Tako je bilo junija pred arbitražnim sporazumom (diskvalifikacija ribniškega župana Levstka), tako je bilo v sleherni od predstavitvenih oddaj pred lokalnimi volitvami, kjer je Perovičev cenzus natančno ločeval med »našimi« in »njihovimi« kandidati. Ta TV je iz opozicije napravila glavni problem države, sistematično je namreč omalovaževala kandidate, ki so se pojavili na listi opozicijskih strank (poročanje o Homanovi kandidaturi za kranjskega župana pa drugo, vse v istem vrstnem redu). Primer POP TV jasno kaže, kam pripelje vmešavanje kapitala v informativno shemo nekega medija. RTV je s predlogom novega zakona na podobni poti.
O vseh problemih družbe v tem tednu Andrej Magajna ni mogel spregovoriti, nekateri so celo prišli za njim. Ne bi radi gostobesedili, zato jih povzemimo v sklepno ugotovitev, namreč da je kriza sodobne družbe predvsem moralna, in sicer iz logičnega razloga. Komunistična načela so moralo izključevala tako kot nacistična: v družbi, ki ni opravila temelje cezure med preteklim (kriminalnim) in današnjim, morala ne more zaživeti. Preprosto nima kje. Jankovićeva izvolitev v Ljubljani je na primer pokazala, da je urbani Slovenec že toliko otopel za vrednote, da ga njihova odsotnost ne moti.
Problem se pokaže drugod: nobena družba dolgoročno ne preživi brez morale. Tudi slovenska ne bo. Morala se bo torej reformirati ali odmreti. Že Julij Cezar je vedel: tretje možnosti ni.
