Namesto da bi Pahor nasledil Kučana, naj bi Kučan nasledil Pahorja

To spominja na kitajsko kulturno revolucijo, ko je Mao ponovno prevzel oblast s pomočjo mladih kadrov. Po njegovi smrti so aretirali bando štirih (med njimi je bila tudi Maova vdova), na oblasti so se zvrstili drugi starci.

Vladimir Vodušek že dolgo ni poskrbel za tako dobro razpravo o slovenski politični prihodnosti. Tokrat so na vročem stolu sedeli politični analitik Danilo Slivnik, odgovorni urednik Financ Peter Frankl ter lastnik in odgovorni urednik spletnega portala Požareport Bojan Požar. Manjkal je četrti gost, urednik spletne TV Vest Jani Sever, ki je razpravo zapustil še pred začetkom oddaje, ker se menda ni strinjal z navzočnostjo Bojana Požarja. Tako je zamudil priložnost, da bi kot edini komentator branil lik in delo Milana Kučana, o katerem je tekla beseda večino oddaje.
Med pogovorom o krizi slovenske levice in vplivu nekdanjega predsednika so namreč gostje povedali, da je eden od možnih prihodnjih mandatarjev prav Kučan. Bivši predsednik, ki je že osem let odpisan, naj bi bil še vedno najvplivnejši Slovenec. Gostje so med drugim komentirali tudi Reporterjevo lestvico najvplivnejših Slovencev, na kateri smo za najvplivnejšega razglasili prvaka Zares in visokošolskega ministra Gregorja Golobiča. Kučan je na naši lestvici takoj za njim, Frankl in Požar pa sta prepričana, da je Kučan vendarle bolj vpliven od Golobiča. Kot soavtor omenjenega članka vsekakor dopuščam tudi tako možnost, toda glede na to, da je Golobič minister v vladi, smo se odločili zanj. Resda ima izjemno majhno javno podporo, a to sploh ni pomembno, kadar gre za njegovo moč v vladi. Po drugi strani pa je res, da Golobič brez Kučanove podpore ne bi bil tako vpliven.
Toda ključna razprava je tekla o Kučanovi prihodnosti in njegovi morebitni vrnitvi v slovensko politiko. Soglašamo lahko s sogovorniki, da je z levico res konec, če jo mora reševati Kučan in nimajo za to nobenega mlajšega človeka. Namesto da bi Pahor nasledil Kučana, naj bi Kučan nasledil Pahorja. To spominja na kitajsko kulturno revolucijo, ko je Mao ponovno prevzel oblast s pomočjo mladih kadrov. Po njegovi smrti so aretirali bando štirih (med njimi je bila tudi Maova vdova), na oblasti so se zvrstili drugi starci. Gerontokracija je postala značilnost kitajske politične ureditve. Danes je to država z najbolj krutim kapitalizmom in najbolj avtoritarnim komunističnim režimom. Vsekakor je težko verjeti, da bi takšna prihodnost lahko čakala tudi kakšno članico EU z razvito večstrankarsko parlamentarno demokracijo – kljub občasnim boljševističnim popadkom.