Najlepše je, ko se s hčerko zavihtiva z glasovi

Elda Viler, ki velja za divo slovenske popevke, je bila prepričana, da ne bo nikoli več pela, saj so ji s pojasnilom, da njene pesmi nimajo sodobnega izraza, odvzeli status svobodne umetnice. Umaknila se je v dolgoletno zatišje doma, a so jo vedno bolj nagovarjale besede iz pesmi Dušana Velkavrha: »Ko greš od tod, če živiš, si ključar, ki še mnogih vrat odprl ni. Nimaš ključev, ampak ker veš za pot, te ne skrbi.« Na glasbeni oder se je tako vrnila s solističnim koncertom v ljubljanski Operi leta 2005, 50. obletnico svojega prvega glasbenega nastopa pa je počastila z lanskim velikim koncertom v ljubljanskih Križankah.

Vas preseneča to, da vaše pesmi radi izvajajo mlajši glasbeniki?

Niti ne, saj to pove, kaj vse je nekoč pomenila slovenska popevka. Sicer pa me takrat, ko sem še aktivno pela, skoraj nihče ni znal spremljati, saj so bile moje skladbe zelo težke.

Ali orkestri in pevci niso bili dovolj profesionalni?

Prevladovali so orkestri brez šolanih glasbenikov, danes pa že skoraj vsi, ki se ukvarjajo z glasbo, obiskujejo glasbeno šolo. Tako so orkestri, ki so morda prej veljali kot tretjerazredni, že skoraj povsem profesionalni; njihove izvedbe skladb so res zelo dobre.

Kako radi so v vaši družini prisluhnili prav vašim skladbam? Na kakšen način sta z možem Tonetom Robežnikom, ki je bil prav tako poklicni glasbenik, spodbujala glasbeno govorico vajinih otrok, hčerke Ane in starejšega sina Andreja?

 Andrej je šest let obiskoval klavir in kazalo je, da bo genialen, čudežen otrok, vsaj tako se je izrazila prof. klavirja Neva Zimšek. Potem pa si je zlomil prst v petem razredu, nanj je slabo vplivala tudi selitev v novo okolico, in tako je začel vedno bolj glasbeno nazadovati. Zase še vedno rad preigrava klavirske skladbe, vendar se z glasbo ne ukvarja; zdaj je zaposlen na televiziji, kjer skrbi za zvok. Drugače je pri Ani, ki se je deset let učila violino, po diplomi na teološki fakulteti pa želi nadaljevati študij solo petja na akademiji za glasbo. Z violino preigrava samospeve in arije ter zborovsko-operno literaturo, ki jo dobiva v opernem zboru opere kot honorarno nastavljeni zunanji član. Seveda si želi, da bi se v Operi redno zaposlila, saj ji je operna in nasploh vsa klasična glasba zelo pri srcu.

Katere so razlike med vašim glasom in glasom hčerke Ane?

Boljša je kot jaz, kar je povsem razumljivo, je pa res, da sem bila jaz unikatna, ker sem imela naravno šolo na vasi. Ko sem še pasla krave, sem prepevala s hriba na hrib, da je odmevalo in je bilo zelo lepo, saj so se kravce le še bolj pasle. Pri Ani je drugače, živi v mestu, kjer so dobre razmere za študij, in če bo hotela doseči, kar si želi, bo morala še nekaj časa vztrajati. Želi si bivati na deželi, a tja bo še vedno lahko šla kasneje.

Kakšni so občutki, ko pojete skupaj s hčerko?

Nekaj najlepšega je, ko se zavihtiva z glasovi in se prepletava druga z drugo. To je prelepo. Srečo vračava druga drugi in upam, da tudi vsem, ki naju radi poslušajo.

Prav zagotovo ne pritrjujete tistim, ki pravijo, da je njen glas le posnetek vašega?

Kadar je moj mož klical na Primorsko, je vedno mislil, da se pogovarja z mano, ker sem imela zelo podoben glas kot moja mama. To se pač podeduje, toda Ana je nadgradnja svojega očeta in mene, zato je še boljša. Poleg tega ima glasbeno podlago, kar sedem let solopetja na nižji glasbeni in igranje violine, zdaj si za solopetje plačuje še zasebne ure. Ko se je v Salzburgu udeležila masterklasa, so specialisti ugotovili, da ima glas, ki ga ne najdeš prav pogosto. Mnogi menijo, da je po barvi glasu alt, ima pa tudi zelo velike razpone, kar štiri oktave. Sicer sem jih imela tudi jaz, vendar nisem študirala, še not nisem poznala, sem pa zato imela doma moža, ki me je veliko naučil, saj je bil akademski glasbenik.

Domnevam, da sta se spoznala kot glasbenika, vi kot pevka, on kot član orkestra?

Srečala sva se v Portorožu, kjer je igral skupaj z drugimi študenti v sezonskem orkestru. Takrat še ni končal študija oboe v Zagrebu, kar naprej je zavlačeval, ko pa sva se spoznala, je le diplomiral. Že ko sem ga prvič videla, mi je bil všeč. Ne da bi izzivala, se je nekaj spočelo. To so skrivnosti ljubezni, kot v tabernaklju. Nič ne moreš, kar raste. Ko so bili otroci, sva si bila večkrat v laseh, čeprav so govorili, da tega ne smeš pokazati pred njimi. Jaz nisem tako razmišljala. Ja kakšno pa je to življenje, treba se je včasih malce zlasat. Tudi to morajo spoznati otroci.

Zdaj ga ni več, a vi se ga še vedno spominjate. Kako je prisoten v vašem življenju?

Ves čas je prisoten, v duhu gleda naš dom. Ko bom odšla, bo še enkrat umrl z menoj. Daje mi moči, z mano je zlasti v pesmih, ki sva se jih skupaj učila in ki me jih je učil. Tolikokrat sem raztrgala besedilo, a sem se vedno morala podrejati. Vse je bilo na njem, v simfoničnem orkestru je delal kot oboist, potem kot producent vse do prezgodnje smrti, ko ga je po sedmih letih premagal rak. Jaz nisem imela redne službe, bila sem svobodni umetnik. Ko so mi leta 1991 vzeli status svobodnega umetnika s pojasnilom, da nimam sodobnega izraza, ga je zelo potrlo. Ves je prebledel in mi rekel: »Na, tu imaš to ničvredno slovensko popevko.« Še danes ga slišim. Potem je vrgel pismo, v katerem je pisalo, da se ne morem pritožiti, na mizo. Rekla sem mu: »Pomiri se, nikoli več ne bom stopila na oder.« Nato mi je odvrnil: »Prav imaš, podpiram te.« Takrat se je začelo vse hudo, vse zlo. Naredili so nam veliko škodo.

VEČ V TISKANI IZDAJI