Tožilka Branka Zobec Hrastar je v očeh zelo značilne skupine nevrotičnih Slovencev, ki so prepričani, da je najboljši Janša mrtvi Janša, zagotovo idealna inkvizitorka.
V knjigi Dachauski procesi, kjer je podrobno prikazano, kako je paranoična komunistična oblast leta 1948 obračunala s svojimi dovčerajšnjimi avantgardisti, je podrobno predstavljen tudi primer nekdanjega taboriščnika Janka Puflerja. Puflerja so zaradi sabotaž, ki naj bi jih kot gestapovski agent izvajal v hrastniški steklarni, katere direktor je bil, nazadnje ustrelili, kajti sodišče je ugotovilo, da je kriv po vseh točkah obtožnice. Kar sploh ne čudi, saj je tožilec v njej za šest desetletij prehiteval takratni čas in je »zločine« domnevnega sovražnika ljudstva utemeljil na enak način, kot je v samostojni, demokratični in pravni državi Sloveniji storila višja državna tožilka Branka Zobec Hrastar, usmerjevalka preiskave v zadevi Patria. Žargon je popolnoma enak, enake so celo besede, s katerimi je davni kolega Hrastarjeve zabijal žeblje v krsto »kriminalca« Puflerja: nesporni dokazi, način dejstvovanja, očigleden naklep, je sklepati (zaključiti) …
Seveda se šalim. V resnici je gospa tožilka svojo stroko »preselila« v revolucionarni povojni čas. Ugled slovenskega tožilstva je bil zaradi več grozljivih nemarnosti, grobih kršitev in napak (založena ovadba zoper Jankovića, skladovnica nerešenih spisov v omari tožilskega hazarderja, blokirana preiskava zoper gradbene tajkune) sicer že doslej na tleh, nedavno obelodanjeni pravniško lingvistični zmazek B. Z. H. pa ga je potisnil nekam v podzemlje. To brez težav lahko uvidijo tudi povprečno razgledani laiki, ki jih mora skrbeti, ker bodo šli pred sodišče, če so od nekoga neugotovljivo kdaj, neznano kje in neugotovljivo kako (direktno, po telefonu, poštnem golobu?) »sprejeli obljubo«, da bodo za določeno nagrado naredili protiuslugo v obliki uradnega dejanja ali nedejanje, pri čemer je nesporno le, da nagrade nikoli niso dobili.
Po zaslugi 22. člena kazenskega zakonika RS je torej Hrastarjeva iz ostanka ostankov superafere Patria, ki je v obliki velikega predvolilnega poka izbruhnila septembra 2008, zmašila skupaj obtožnico, v kateri ni najti nič od tistega, o čemer so v znameniti reportaži finske televizije bajali avtor Magnus Berglund in njegovi izbrani gostje. Kazno je, da bodo končno destinacijo večmilijonske podkupnine, ki naj bi jo finski proizvajalec oklepnikov izplačal ključnim osebam v Sloveniji z Janezom Janšo na čelu, morali najti avstrijski in skandinavski organi pregona, saj denar ni nikoli prispel v našo državo. Vrla B. Z. H. nam zategadelj namesto korupcijske srhljivke mednarodnih razsežnosti ponuja obliž v obliki kaznivega dejanja »poskusa dajanja in sprejemanja daril« na lokalni ravni.
Kakšna beda! Direktor Rotisa Ivan Črnkovič naj bi, če prav razumemo, obljubil, da se bo v obliki nagrade neznane velikosti oddolžil Janezu Janši, Jožetu Zagožnu in Tonetu Krkoviču, ker so izrabili svoj položaj, funkcije in poznanstva ter vplivali na zanj ugoden izbor posrednika, prek katerega bo tekla nabava oklepnikov za slovensko vojsko. Prste naj bi imel vmes tudi Walter Wolf, ki naj bi skupaj s H. W. Riedlom pri Reiju Niitynenu lobiral za Rotis.
Malce bolje poučenim bralcem mora najkasneje na tej točki zadišati po maščevalnem besu nekdanjih in sedanjih »zdravih sil« v slovenski politiki in gospodarstvu. V obtožnici maratonskih dimenzij niso omenjene niti z besedico, kaj šele s kakršnimkoli imenom, čeprav je seznam nastopajočih v celotni oklepniški zgodbi brez njih usodno nepopoln. Nanj ne sodijo le Sistemska tehnika in njeni fani v predprejšnji Ropovi in sedanji Pahorjevi vladi, marveč tudi pogosto spregledani in zamolčani ACH (Autocommerce) Hermana Rigelnika. Mož se je, kot je slišati, čutil izigranega, saj je ACH menda pooblaščeni zastopnik Evropske vesoljske agencije v Sloveniji. In ker je agencija večinski lastnik Patrie, naj bi vloga posrednika samodejno pripadla njemu. Za boljše razumevanje ozadja dogodkov morda velja omeniti še, da si Rigelnik in Zagožen nista prav simpatična že od dni, ko je prvi ob zaslombi partijskih vrhov šefoval v sozdu Gorenje, drugi pa je bil eden od resorskih direktorjev. Pravzaprav se živa ne moreta videti, kar utrjuje domneve, da ves konflikt generirajo in prežemajo številni osebni obračuni.
Tožilka Branka Zobec Hrastar je zato v očeh zelo značilne skupine nevrotičnih Slovencev, ki so prepričani, da je najboljši Janša mrtvi Janša, zagotovo idealna inkvizitorka. Bojda je v zadevi Patria stoodstotno profesionalna in nevtralna, kot bi šele včeraj priletela z Marsa, dasiravno je njen mož udbovec leta 1988 aretiral državi nevarnega notranjega sovražnika J. J. in dasiravno je devetnajst let kasneje, ko je premierski položaj zasedal taisti J. J., izgubil službo v Sovi. Konflikta interesov naj ne bi bilo – za nameček višja tožilka B. Z. H. očitno premore določene talente, zaradi katerih bi njena šefica Barbara Brezigar ravnala modro, če bi jo preusmerila v preiskovanje katastrofičnih primerov neplačevanja prispevkov zaposlenim v pokojninsko in zdravstveno blagajno.
Znotraj tožilske srenje namreč šele poteka diskusija o vprašanju, kako lastnikom in delodajalcem oziroma poslovodjem gospodarskih družb dokazati, da so zakonsko predpisane dajatve prenehali odvajati zaradi zagotavljanja enostranskih koristi sebi ali onim nad sabo in ne morda dobronamerno, iz altruističnih hotenj pomagati firmi kot celoti. Brez tega velika svinjarija ne eskalira v pregonljivo kaznivo dejanje, prav B. Z. H. pa je v zadevi Patria izpričala izjemno sposobnost prepoznavanja direktnih zlih naklepov, kar bi, denimo, velikega šefa Viatorja Zdenka Pavčka spravilo na zatožno klop tudi, če bi predložil deset potrdil, da je v trenutku, ko so sprejeli odločitev o ukinitvi nakazil v ZPIZ in ZZZV, nezavesten ležal pod mizo.