Ko gre za odnos do domovine, se je treba po Zoretovih besedah vprašati, "ali jo dovolj ljubimo, da storimo vse, da bi ostala živa, da bi postajala vedno bolj močna in bi rasla". Vprašati bi se morali tudi, "ali jo dovolj ljubimo, da storimo vse, da bi ostala živa, da bi postajala vedno bolj močna in bi rasla". Včasih se namreč zdi, da bi bili državi kljub visokoletečim besedam in navidezni skrbi za narodov blagor, "pripravljeni celo škodovati, če je ne moremo imeti v celoti pod svojo oblastjo in nam na voljo", je dejal.
Zore je v pridigi v ljubljanski stolnici spomnil, da so se pred 30 leti volivci množično podali na volišča in da ne prej ne pozneje udeležba na volitvah ni bila tolikšna. Prepričan je, da zaradi tega, "ker so ljudje takrat prvič začutili, da njihov glas v resnici šteje, da dejansko odločajo o samostojni in neodvisni državi, s tem pa o sebi in svoji prihodnosti". "Temu primeren je bil tudi izid plebiscita. To so bili dnevi zanosa, dnevi praznovanja," je dejal.
Za plebiscit se moramo po nadškofovih besedah zahvaliti številnim ljudem, pri čemer je med drugim omenil pokojnega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Ob tem je povzel njegove besede v poslanici po televiziji le nekaj dni pred plebiscitom, v kateri je Šuštar kristjane pozval, naj se trezno, modro in pogumno odločajo za udeležbo pri glasovanju in s svojim "da" potrdijo "življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda". "Naj nam misli nadškofa Šuštarja v tem zahtevnem času vlivajo poguma, da bomo tudi mi trezno, modro in pogumno nadaljevali prizadevanje v pravi smeri," je pozval Zore.
Spomnil je, da je zaradi epidemije v veliki meri onemogočena navzočnost vernikov na verskih obredih, a to omejitev sprejemajo, ker imajo "pred očmi vse tiste, ki se z boleznijo, ki je posledica okužbe, spoprijemajo tam, kjer je najtežje".
Zahvali se je tudi vsem, ki so se v dnevih pred obeležitvijo 30. obletnice plebiscita udeležili molitev in posta za domovino, ki so ju organizirali v Katoliški cerkvi.
