Priprave so intenzivne, čeprav si sama vlada ni enotna v tem, kaj želi s kadrovsko rokado v DUTB doseči. Edino jasno vodilo je to, da je treba zamenjati precejšnji del uprave. Proces privatizacije se je v Sloveniji v prejšnjih mesecih korenito ustavil: podaljšujejo se termini prodaje Telekoma, NKBM bi morala biti prodana že lani, a so postopki še vedno na mrtvem tiru. Da o NLB sploh ne govorimo. Očitno je treba dokončno nadeti uzde tudi DUTB, ki ima v lasti precejšnje terjatve nekdanjih gospodarskih velikanov. Prodajo terjatev in premoženja je treba ustaviti, pa naj stane, kar hoče.
S precejšnjo mero gotovosti lahko trdimo, da se bo vlada na torkovi seji odločila o zamenjavi treh od štirih neizvršnih direktorjev. Vlada se bo zahvalila za sodelovanje Mitji Mavku, ki je (bil) zastopnik prejšnje vlade (državni sekretar), ta odločitev je v kontekstu nove vlade morda še najbolj logična, ker je bil Mavko državni sekretar na ministrstvu za finance in zastopnik vlade Alenke Bratušek v DUTB. Po naših informacijah pa bosta odletela tudi dva tujca, ki sedita v upravi kot neizvršna direktorja, Carl-Johan Lindgren in Arne Berggren. Lindgren je bil trideset let zaposlen na Mednarodnem denarnem skladu (MDS), kjer se je ukvarjal z upravljanjem bančnih kriz in reševanja bank ter bil zadnjih deset let po upokojitvi neodvisni finančni svetovalec. Berggren se ukvarja z vprašanji lastništva, rekonstrukcije in prodaje podjetij in bank na Švedskem in v tujini. S slabimi bankami se ukvarja tudi v Španiji in v Srbiji.
Odločitev, da se zamenjata tuja člana uprave DUTB, je vse prej kot razumljiva. Pri tem bo kontinuiteta dela razbita, vprašanje je tudi (skrbno načrtovana) časovnica, po kateri se kadri menjujejo v enem od bolj občutljivih trenutkov obstoja DUTB: prav zdaj se začenja faza prodaje premoženja (in terjatev). V javnosti se je vprašanje slabe banke zelo izrazito postavilo pred dobrima dvema tednoma, ko sta proti vodstvu nastopila oba podpredsednika vlade, Karl Erjavec in Dejan Židan. Omenjala sta potrebo po spremembah v vodstvu. Za njunimi besedami je bilo mogoče razbrati zavarovanje raznovrstnih interesov, ki so se prepletali. Domneve so dobile delno potrditev z naborom ljudi, ki naj bi prišli v DUTB na novo. A o tem kasneje.
Od zdajšnje ekipe tujcev naj bi ostala torej neizvršni direktor in predsednik upravnega odbora Lars Nyberg in izvršni direktor Torbjörn Månsson. V novi sestavi bosta onadva najbrž edina tujca v ekipi, čeprav je DUTB zunanje telo, ki bi moralo zagotavljati neodvisnost pri občutljivih prenosih visokih terjatev. Eno od glavnih poroštev bi morala biti prav prisotnost tujih strokovnjakov. Tistih, ki jih slovenska vlada zdaj odslavlja. Kako tipično slovenske je to. Neuradno je bilo konec prejšnjega tedna slišati, da bi ob zamenjavi treh neizvršnih direktorjev lahko »iz protesta« odstopili tudi drugi člani upravnega odbora in bližnji sodelavci. Skupaj celo med 12 in 15 zaposlenimi. V intervjuju, ki ga objavljamo v tokratni številki, sicer Månsson zavrača možnost odstopa, češ da gre za govorice. O zamenjavi članov upravnega odbora DUTB, ki ga bo izvedla vlada, pa se ni hotel izreči.
Notranja opozicija proti Dragonji
Vprašanje, kdo bi lahko nadomestil odhajajoče člane, je dobilo (neuradni) odgovor v medijih. Med najbolj izpostavljenimi so bili Stojan Petrič, prvi človek idrijskega Kolektorja, Marko Simoneti, nekdanji predsednik NS NLB, in Primož Krape, nadzornik v Gorenjski banki. Dejstvo, da so vsi Slovenci, kot že rečeno, kaže posredno na željo, da bi v tem telesu bili bolj obvladljivi ljudje, ki izhajajo iz slovenske gospodarske krajine, so vanjo vpeti in je zato njihovo samostojno ravnanje vprašljivo.
Začnimo z Markom Simonetijem, ki je bil nadzornik NLB med letoma 2009 in 2012. O njegovem vstopu se govori najdlje. Še več, Simoneti naj bi bil celo kandidat, ki je bil izbran v dogovoru med DUTB in ministrstvom za finance. Njegov vstop v DUTB je bil še pred dobrim tednom skoraj »zabetoniran«. Minuli teden pa so na dan prišle drugačne novice: Požareport je poročal, da so Simonetija postavili na stranski tir in da naj bi njegovo mesto prevzel Metod Dragonja, državni sekretar na finančnem ministrstvu in nekdanji minister za gospodarstvo v vladi Alenke Bratušek. Po naših informacijah je Simoneti še vedno v igri, medtem ko so slabše kaže prav Dragonji. Razlog za to naj bi bile razprtije v vladajoči koaliciji zaradi njega. imena. Mnogim naj bi šel v nos zaradi članstva v opozicijskem Zavezništvu Alenke Bratušek, v katerem je član izvršnega sveta. Spori med Cerarjevo koalicijo in Bratuškovo, ki so se začeli s (samo)imenovanjem nekdanje premierke na mesto kandidata za evropskega komisarja, bi lahko bili za Dragonjo v tem primeru usodni.
Navzkrižni interesi kandidatov
Človek, ki je bil v prejšnjem tednu predstavljeno kot resen kandidat za mesto neizvršnega direktorja, je bil Stojan Petrič, nedavno prvi v Kolektorju, ki je pred nekaj meseci prevzel nadzorniška pooblastila. Petrič je svoj angažma v slabi banki potrdil za Delo. »Gospodarski minister me je prosil, da bi sprejel to funkcijo; edini pogoj, ki sem ga postavil, je, da jo opravljam brezplačno. Sprejeli so ga, poslal sem svoj življenjepis in s tem je zadeva zame končana,« je izjavil Petrič. Zadnja menjava, ki bi vskočila v DUTB, je po poročanju RTV Primož Karpe, ki sedi v nadzornem svetu Gorenjske banke.
Ob vseh teh imenih bi morala biti javnost posebno pozorna na že večkrat omenjeno navzkrižje interesov. Gre za besedno zvezo, ki se je v povezavi z DUTB večkrat uporabljala, tudi ko je bil govor o tujcih, ki so zasedali mesta v upravnem odboru. Ko imamo opravka s slovenskimi imeni, bi morala biti ta pozornost še toliko večja, ker gre za akterje slovenskega gospodarstva z včasih kar izstopajočimi interesi znotraj dejavnosti, ki jih vodi DUTB. Predvsem gre za ugotovitev, da so našteta imena povezana z bankami, ki so izvedla prenose terjatev: v času podeljevanja kreditov so sedeli v upravi ali v nadzornem svetu samih bank. To pa še ni vse. Še večji konflikt interesov bi bil, če bi kandidati (ali njihovi politični znanci) imeli (ne)posredni interes pri odkupu terjatev. S tem bi lahko za malo denarja prevzeli nadzor nad podjetji, ki imajo pri nas še velik strateški pomen.
Vrnitev na »kraj zločina«
Še bolj sporno je, da bi ta navzkrižja interesov bila najbrž povsem legalna. Poglejte primer, ki je razvnel medije v prejšnjem tednu. Nacionalna televizija je poročala, da naj bi nekdanji finančni minister Uroš Čufer in Cerarjev svetovalec Aleksandar Kešeljević ustanavljala družbo, ki bi odkupovala terjatve od DUTB. Novico sta zanikala, v bran svojemu sodelavcu je nastopil tudi Cerar. A vseeno, tudi če bi bilo o tem le delček resnice, je veliko vprašanje o umestnosti take družbe. Čufer je zunaj slovenskega političnega dogajanja, a ker je bil minister za finance in funkcionar NLB, ne more biti v postopkih odkupa terjatev nevtralna oseba. Trenutno bi bilo še hujše nasprotje interesov pri Kešeljeviću, a ne samo zaradi njegove vloge svetovalca v kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja, ampak tudi zaradi njegovih »podjetniških podvigov« v preteklosti. Bil je eden od igralcev v tajkunski zgodbi prevzema Letrike (nekdanje Iskre Avtoelektrike), ki jo je izvedel Marijan Groff. Eno od podjetij, s katerimi je Groff olastninil podjetje iz Šempetra pri Gorici, je bilo tudi Infond holding 3, v katerem sta bila Kešeljević in drugi Cerarjev svetovalec Erik Kopač nadzornika.
Priložnost za izjemen posel
Odkupi terjatev in premoženja so seveda zanimivi za številne igralce na šahovnici slovenskega gospodarstva. Pravzaprav bi se lahko, če bi jih slabo upravljali, spremenili v nov tajkunski pohod. Podjetja, ki so bila doslej v tem procesu najbolj izpostavljena, so bila T-2, ACH, Adria Airways, pri tem so se oči javnosti v zadnjih tednih v bistvu zaustavljale samo na tistih firmah, ki jih je DUTB vključila na prodajni seznam, s katerim je hotela dobiti okvirno informacijo o zanimanju za posamezna podjetja. Kdo je na preži? Takih je kar veliko. Gre za nekdanje tajkune, ki bi poceni radi spet dobili to, kar so z nespametnim upravljanjem in zadolževanjem enkrat že zapravili. Ali pa podjetniki, ki so sicer še zdravi in pri življenju ter skušajo poceni osvojiti nove trdnjave slovenskega gospodarstva, upravljavska mesta, pa naj bo znotraj SDH ali DUTB, so zelo mamljiva. Omenjajo se tudi kadroviki in ljudje s precejšnjo specifično težo v slovenski krajini, vse od Boruta Jamnika do Gregorja Golobiča.
O pohodu na slabe kredite še več povedo konkretne številke: decembra 2013 so bile na DUTB prenesene slabe terjatve iz NLB in NKBM v nominalni vrednosti 3,3 milijarde evrov po prenosni ceni 1,008 milijarde evrov. V drugi polovici lanskega leta so iz Abanke in Banke Celje prenesli na DUTB slabe terjatve v nominalni vrednosti 1,5 milijarde evrov po prenosni ceni 550 milijonov evrov. Če vse to seštejemo: terjatve v nominalni vrednosti 4,8 milijarde evrov je DUTB odkupila za skupno 1,5 milijarde evrov. Gre za odkup s »popustom« 66 odstotkov. Nazadnje še nekoliko manjše terjatve, ki sta jih na DUTB prenesli Probanka (114 milijonov evrov po odkupni ceni 28 milijonov evrov) in Factor banka (49,2 milijona evrov po odkupni ceni 10,8 milijona evrov). Čeprav vrednosti, po katerih bi DUTB prodala posamezne terjatve kupcem, še niso znane, si lahko na podlagi teh številk ustvarimo približno podobo. Možnosti za izjemno donosen posel je veliko. Hijene se zbirajo.