Nekaterih naravnih katastrof, denimo potresa, ne znamo predvideti. Lažje predvidimo človeška dejanja s katastrofalnimi posledicami za družbo, če jih na podlagi indicev izluščimo iz množice podatkov in umestimo v realni prostor in čas. Drugače povedano, anonimneža, ki je s svojo neslano šalo, objavljeno pred dnevi kot spletni komentar, sprožil kolektivno psihozo, bi varnostni organi lahko izsledili.
Ko bi ga policija identificirala in varnostno preverila, bi bilo hitro jasno, za koga gre. Za neokusnega šaljivca, tujega operativca ali pa celo za resničnega psihopata, pripravljenega pobijati otroke? V vsakem primeru informacija o njem ne bi prehitro prišla v javnost, ki bi za »incident« izvedela šele po tem, ko bi nevarnost minila. Tako potekajo aktivnosti države v normalnih okoliščinah, v demokratičnih okoljih.
Slovenski primer pa je nenavaden. Policija, šolsko ministrstvo in posledično večina »ogroženih« osnovnih šol so s svojimi odzivi sprožili nezaupanje, strah in v določenih primerih tudi paniko, kajti niso vsi starši 10. aprila pustili svojih otrok v šolo. Odzive nekaterih staršev in skrbnikov otrok, ki so pač ravnali v najboljši veri, da delajo v korist (svojih) otrok, lahko razumemo. Pač pa je treba s prstom pokazati na policijo in vlado, na oblast: Zakaj umetno ustvarjajo strah, ki spodbuja občutek ogroženosti? Komu koristi strašenje ljudi, in to na račun varnosti otrok, pri čemer je vsak od staršev najbolj občutljiv?!
Ker je Slovenija pred dvema tednoma izgnala ruskega »diplomata«, ki je v gotovini plačeval malo armado spletnih trolov, imamo opravka z ruskim maščevanjem. S t. i. specialno vojno, za katero sta ustvarjanje strahu in panike ključna.
10. aprila se ni zgodilo nič, ampak če rečem, da je bila panika odveč, me boste križali vsi, ki verjamete, da previdnost nikoli ni odveč. Ker človek nikoli ne ve, mar ne? Treba je opazovati okoli sebe, biti pozoren na sosede, morda se kdo čudno obnaša, morda kdo kaj naklepa. Strelski pohod so napovedali na internetu, vedo povedati v vsakem vaškem bifeju. Morda se je potencialni storilec tokrat ustrašil, potuhnil? Morebiti bo udaril ob prvi naslednji priliki?
Saj se spomnite hollywoodskih filmov, kjer glavni lik ves svet opozarja na bližajočo se katastrofo, pa mu nihče ne verjame, nasprotno, imajo ga za čudaka, posebneža ali celo za norega. Toda kaj, če se ne moti, če se njegova napoved uresniči, če ima prav? Hollywoodski scenaristi so predvidljivi – konec je bodisi dvoumen, bodisi se glavni junak izkaže za preroka.
Niso vse napovedi ali grožnje literarna fikcija. Poznamo primere, ko je nekdo napovedoval katastrofo, ki se potem ni zgodila, zato se je trkal po prsih, češ da je prav njegovo opozorilo preprečilo dogodek. Neki slovenski možganski trust je pred leti pripravil analizo pred volitvami v eni izmed balkanskih držav. V njej je pisalo, da je velika nevarnost, da bi med predvolilno kampanjo ustrelili vodilnega opozicijskega liderja. Seveda je bilo vse skupaj izmišljeno, blef, vendar je bila logika avtorjev domiselna: ker se ni zgodilo nič, so se hvalili, da so preprečili napad na tega politika. Predstavljate si, da bi ga res nekdo ustrelil – tedaj bi tak trust spomnil, da so opozarjali ravno na to, pa jih niso dovolj resno jemali.
Manipuliranje z ljudmi, ko gre za igranje s čustvi, sploh takšnimi, ki sprožajo negativne odzive, je moralno zavržno in si zasluži obsodbo. Žal pa je strah v politiki še vedno tisti momentum, na katerega ne stavijo le demagogi in populisti, ampak tudi domnevni demokrati ali celo liberalci. Kaj je za zatohlo srednjeevropsko mentaliteto, ki Slovencem ni tako tuja, lepšega kot vzbujanje strahu? Kajti strah sproža jezo, ta pa na koncu pripelje do sovraštva. 20. stoletje in obe svetovni vojni, spočeti relativno blizu nas, sta empirični dokaz, da lahko strah ugonobi 50 milijonov ljudi.
2. aprila je spletni komentator na portalu 24ur.com streljanje na finski šoli komentiral z besedami: »10. aprila bo pa pri nas«. Zapis so hitro izbrisali, zavarovali dokaze in obvestili pristojne. A zgodilo se ni nič. Zakaj ne, smo že ugotavljali. V bistvu so problem še najbolj dojeli v Društvu novinarjev Slovenije (DNS), kjer so pozvali uredništva slovenskih medijev, naj etična pravila in profesionalne standarde zagotovijo tudi v komentarjih pod članki, objavljenimi na njihovih spletnih straneh.
Pač pa je treba s prstom pokazati na policijo in vlado, na oblast: Zakaj umetno ustvarjajo strah, ki spodbuja občutek ogroženosti? Komu koristi strašenje ljudi, in to na račun varnosti otrok, pri čemer je vsak od staršev najbolj občutljiv?!
Večina bralcev razume in spoštuje pravila komentiranja, ki veljajo za vse spletne medije in so nekakšen etični minimum, ki ga zahtevata tudi zakon o medijih in novinarski kodeks, posebej pa se izpostavlja nedopustnost spodbujanja k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti. Vendar se teh pravil ne držijo vsi. Po Putinovi invaziji na Ukrajino se je agresivna proruska propaganda, seveda tudi umetno spodbujana, na spletu občutno okrepila. Ker je Slovenija pred dvema tednoma izgnala ruskega »diplomata«, ki je v gotovini plačeval malo armado spletnih trolov, imamo opravka z ruskim maščevanjem. S t. i. specialno vojno, za katero sta ustvarjanje strahu in panike ključna.
Anonimni komentator, ki je 10. aprila državo spravil v obsedno stanje, se je imenoval »Slava_Rusiji«. Zakaj, niti malo nisem presenečen? Zato, ker nam je Putinova diktatura po izgonu »diplomata« Lemeševa iz Ljubljane preko svojih spletnih operativcev že napovedala vojno. In ta ne pomeni le hekerskih napadov na spletno stran Nataše Pirc Musar ali na kritično infrastrukturo, pač pa tudi ustvarjanje kolektivne histerije, panike in kaosa.
Rusov ni za podcenjevati. Morda je to šele začetek. Zato ima DNS prav, ko predlaga spletnim medijem, naj pod članki z občutljivimi vsebinami komentiranje ukinejo. To bi bilo še posebno nujno na spletnem portalu RTV Slovenija, kjer Putinovih trolov kar mrgoli.