Na sojenju njegovi materi zanjo zahtevala smrtno kazen

Za osvetlitev tožbe velja pojasniti, da je bil Turšič (letnik rojstva 1937), katerega očeta so kot domobranca komunisti ubili takoj po koncu vojne leta 1945, v tedanjem režimu skupaj s svojo družino žal tretjerazredni državljan. Ko so poleti leta 1945 zaprli njegovo mater, je za osemletnega Franca in mlajšo sestro Bredo skrbela stara mama po očetovi strani. Komunisti mu niso dovolili niti tega, da bi končal osemletko. Še kot mladoletnik je skušal dvakrat neuspešno pobegniti čez mejo v Italijo, vendar so ga obakrat ujeli, pristal je v mariborskem zaporu. 19-letnemu je leta 1956 le uspelo prebegniti v Italijo, nato si je življenje uredil v Franciji. V Parizu si je ustvaril novo življenje, družino, ustanovil zasebno podjetje, v katerem je pred upokojitvijo zaposloval 90 ljudi. Bil je prvi predsednik Slovenskega prosvetnega društva, denarno je pomagal pri ustanoviti slovenskega doma, skrbel je za mnoge Slovence, ki so začasno živeli v Parizu-

Njegov zapisa v knjigi izvira iz dogodka februarja leta 1944, ko so v njegovo domačo hišo v Begunjah pri Cerknici prišli štirje partizani. Njegova mati Marija jih je lepo sprejela, premočenim je dala topla oblačila, jim dala jesti. Z drugega konca vasi, kakšen kilometer stran, so prihod partizanov v hišo po daljnogledu s cerkvenega zvonika opazili domobranci. Hišo so obkolili, začeli so streljati, pri čemer so skoraj ubili tudi malega Franca. Enega partizana so ubili, dva so ujeli, eden jim je ranjen pobegnil. To je zgodba Franca Turšiča in njegove matere, verzija komunističnih oblasti po vojni je bila drugačna: Francov oče, domobranec, naj bi bil od prihodu partizanske patrulje doma in naj bi na skrivaj pobegnil ter o partizanih obvestil domobrance, njegova žena, torej Francova mama, pa je partizane zadrževala v hiši do prihoda domobrancev. Zaradi tega je bila po vojni obsojena, v zaporu je preživela dve leti in pol.

Takoj po prihodu iz zapora leta 1948 je tedaj 11-letnemu Francu povedala, da je zoper njo na sodišču pričala sovaščanka Karolina Meden, mama sedanjih tožnikov. Franc se spominja, da mu je zaupala, da je Karolina na sodišču zanjo zahtevala smrtno kazen. To mu je kasneje, ko je bil že odrasel, še večkrat ponovila.

Ludvik in Ljubo Meden sta ta zapis v knjigi razumela kot žaljivo obdolžitev njune matere, ki naj bi bila predstavljena kot krvoločna ženska. Zahtevata, naj Franc Turšič dokaže, da mu je njegova mati res tako povedala za njuno mati. To je seveda nemogoče, saj, kot pravi Franc, pri zaupnih besedah med materjo in sinom ni prič. Pač pa je njegov odvetnik Radovan Cerjak za presojo sodnice Alenke Gregorc Puš pripravil precej gradiva o nečastni vlogi Karoline Meden v oblastnih organih po vojni. Bila je vodja okrajnega odbora Osvobodilne fronte in v sodnem postopku zoper Marijo Turšič ni bila samo priča, pač pa je tedanjemu javnemu tožilcu celo sama prijavila sovaščanko, prav njena prijava je bila nato podlaga za začetek kazenskega postopka. Odvetnik Cerjak je zato, da bi sodnica lažje presodila, ali je bila Karolina Meden sposobna izreči tako krute besede za smrtno kazen Marije Turšič, sodišču predlagal več prič, tudi v povezavi z grozljivim povojnim pobojem mladoletnih fantov. Njena sinova, tožnika v postopku, seveda trdita, da je bila njuna mati mila oseba, ki nikoli ne bi izrekla kaj podobnega.

Sodnica Puševa bo najprej odločala o tem, ali se bo postopek sploh nadaljeval zaradi morebitnih procesnih zadržkov; nadaljevanje sojenja je določila za konec februarja.