Pomor ljudi, ki so jih njihovi likvidatorji žive zakopali v Barbarinem rovu pri Laškem, še vedno vznemirja slovensko javnost. Medtem ko so mnogi ljudje pripravljeni spregovoriti, saj je policija doslej prejela že veliko klicev, so se ustvarjalci tedanje zgodovine, ki še živijo, zagrnili v molk. Prav zato smo tokrat znova obiskali Matijo Maležiča, najtesnejšega načelnika Ozne Ivana Mačka Matije, ter ob obisku Poljčan poskušali ugotoviti ali je bil eden izmed najpomembnejših likvidatorjev v Barbarinem rovu še vedno skrivnostni oficir Knoja Vampelj, s partizanskim imenom Dušan. Morda pa bi zadnjo besedo lahko dodal še živi načelnik Ozne Janez Japelj?
Med še živečimi člani nekdanje Ozne smo tokrat obiskali 93-letnega Matijo Maležiča, nekdanjega namestnika načelnika Ivana Mačka Matije, ki je tako kot nekateri pomembni funkcionarji tedanjega časa, med njimi Mitja Ribičič in Bojan Polak - Stjenka, leta 1996 pričal pred Pučnikovo komisijo. Pred njo je pričala tudi njegova zdaj že pokojna žena Tina, ki je bila med vojno članica VOS. Po vojni je bila zaposlena pri mačku, kjer se je v 4. odseku Ozne za Slovenijo ukvarjala s statistično-tehničnimi posli. Maležič še vedno živi v stanovanjskem bloku na Valvasorjevi ulici, kjer je v začetku šestdesetih let dobil stanovanje skupaj z drugimi najpomembnejši funkcionarji tedanjega časa. S sodelovanjem Zgodovinskega arhiva Slovenija je iz zapiskov, dokumentov in spominov objavil knjigo Zgodbe krutih časov. »Vse, kar vem, sem objavil, in tako pravzaprav nimam kaj dodati,« nam je povedal v pogovoru, ko smo ga vprašali, ali mu je morda znano, kaj se je po vojni dogajalo v Barbarinem rovu pri Laškem in kakšno je njegovo stališče do pomora, za katerega je izvedel po televiziji in iz časopisov, ki jih še vedno redno bere: »Lahko da sem kdaj kaj slišal o tem rovu, spomnim se pa ne. Vse mi je novo, povsem nejasno, o grobišču sem se z drugimi prvič pogovarjal šele ob njegovem odkritju. Kot partizan sploh nisem bil na tem območju.« Dogodki, ki so povezani z Barbarinim rovom po Maležičevem mnenju niso le negativni, temveč grozni: »Ni mi vseeno in bojim se, da bi ob gledanju televizije slišal, kako moje ime povezujejo s tem grobiščem.«Oznovec s Titovim avtom
Res je, da je bil Maležič med vojno kot partizan na območju Ribnice, kjer je, kot je zapisal v knjigi, ponosno nosil »tigrovsko« orožje, revolver Gasser, ter kasneje v Beli krajini, toda njegova trditev, da kot partizan ni bil nikoli na območju, kjer je bilo odkrito grobišče v Barbarinem rovu, ni povsem resnična. V svoji knjigi Zgodbe krutih časov namreč omenja, da je bil med vojno tudi na Štajerskem in Koroškem, kamor ga je zaradi velikih izgub, ki jih je imela XIV. divizija poslal načelnik Ozne Ivan Maček Matija. Imenoval ga je za šefa Ozne v 4. vojaški coni na Štajerskem in Koroškem, čemur naj bi se Maležič, kot nam je povedal v pogovoru, upiral, saj ni želel delovati v Ozni, nekakšni policiji, vendar le do takrat, ko naj bi mu Maček zagrozi: »Se bomo pa drugače pogovarjali.« Iz Bele krajine do Dolenjskih Toplic se je pripeljal celo s črnim Titovim avtomobilom, zajetim ob kapitulaciji Italije, ki mu ga je priskrbel Maček. Kot zanimivost še omenja, da se je s tem avtom vozila tudi Titova žena: »Verjetno sem poleg šoferja Janka Mehleta edini, ki se je v partizanih v 'Titovem' avtu vozil s Titovo ženo.« Potovanje so nato nadaljevali peš ter se čez trboveljske hribe spustili mimo Vranskega v Savinjski dolini v pobočje Dobrovolja. Maležič je torej na Štajerskem deloval kot šef odseka Ozne, njegov namestnik pa je bil Jože Koščak - Krištof. Odsek je imel tri sekcije: vodja prve sekcije za obveščevalno službo čez mejo vse tja do Dunaja je bil Miloš Ogrizek iz Ljubljane. Kasneje je v tej sekciji deloval Zdenko Zavadlav - Zdene, nekdanji vosovec na Primorskem.
VEČ V TISKANI IZDAJI