Morilec Gadafi, rešitelj Stožic in Slovenije

Sramotno klanjanje diktatorju Gadafiju je bilo zaman, 30 Gadafijevih milijonov za zavožene Stožice Zorana Jankovića je izpuhtelo skupaj z libijskim samodržcem, prav tako milijarda evrov za slovensko gospodarstvo. Pemier Borut Pahor se je zaman prilizoval nekdanjemu neuvrščenemu prijatelju in ga prosil, naj mu pomaga rešiti Slovenijo pred propadom.

Libija je lani jeseni postala za Slovenijo Indija Koromandija. Vanjo je silil SCT, tja se je zaganjal Vegrad, vse bolj se je z njo spogledoval tudi Janković za projekt Stožice. Gadafija pa je Borut Pahor naravnost zasnubil. Naš premier seveda ni bil edini snubač: medtem ko so drugi moledovali za nafto in plin, je Pahor Gadafija, meni nič tebi nič, prosil, naj reši celotno slovensko gospodarstvo. »Dobrohotni« Gadafi nam je obljubil skoraj milijardo evrov. Od vsega tega pa nismo videli niti počenega groša. Razkrivamo povezave slovenskega gospodarstva z libijskim režimom in Pahorjevo vlogo v tej igri. In konec te žalostne zgodbe: kamelja diplomacija ni prinesla nobenega rezultata.

Pahor pa se je tega zavedel šele sedaj. Tako kot celotna Evropa je v zadnjih mesecih seveda pozabil na to, da je polkovnik s sončnimi očali pravzaprav patentiran morilec in diktator najhujše vrste. Tako kot vsi drugi se mu je še pred manj kot šestimi meseci klanjal: bil je prisoten na proslavah ob 41. obletnici libijske revolucije in ponosno stiskal roko najbolj slavnemu beduinu, kar jih pozna arabski svet. In vsakič ko mu je segel v roko, je verjetno pomislil: »To bo za naše drage gradbince. To bo za Zokija …« In tako naprej!

Vsak je imel svoje osvajalske metode: Berlusconi se je prvega izmed beduinov lotil s haremom deklet, ki mu jih je pripeljal v Rim na lekcijo iz korana. Pahor pa ga je zvito skušal »speljati« na pot spominov, ko je bil Gadafi še mlad revolucionar. Na obisku v Libiji leta 2009 je na dan spravil vzporednice z maršalom Titom. »Josip Broz Tito je na sprejemu pri Gadafiju čakal šest ur, jaz pa le eno,« se je na glas hvalil naš premier pred poldrugim letom. Samodržcu je podaril Titovo sprehajalno palico ... in seveda lipicanca, v zameno pa dobil zdaj že zelo slavni kameli.

Modna muha fototerminov pri Gadafiju je bila na prvi pogled vsaj zelo donosna, vsaj v primerjavi s fototermini pri Obami, od katerih nam bo ostalo bore malo, kvečjemu kakšen zapornik iz Guantanama. Naš premier se je v zadnjem letu in nekaj mesecih res veliko trudil, da bi se z libijskim voditeljem čim bolje spoznal. Od novembra 2009 je Gadafija obiskal štirikrat. Nazadnje je »prijatelja« obiskal 30. novembra lani.

Danes so seveda razmere zelo drugačne: sestankov, državnih obiskov in večerij v libijski prestolnici je bolje sploh ne omenjati več, še kameli sta postali nedotakljiva tema. O svojem (nekdanjem) prijatelju je po izbruhu demonstracij in krvavi represiji dejal samo še, da je treba nasilje ostro obsoditi, da se mora represija končati in da je treba vzpostaviti demokratični dialog. Kaj pa je z opevano milijardo evrov, ki naj bi rešila slovensko gospodarstvo? O tem ni nihče več niti črhnil.

VEČ  TISKANI IZDAJI