Kaj vse se je zgodilo njegovi družini v Sloveniji, se razkriva iz dela z naslovom Kalvarija gospoda Emerika Mayerja (napisana je bila v slovenščini) kot v biografiji Doris, le Ali di una Principessa (Doris, princesa kril), izdani v italijanskem jeziku. Avtor Francesco Del Vecchio jo je skupaj z Doris Mayer pred nekaj leti predstavil bralcem po Italiji.
Nekaj podatkov o družini Mayer je zapisanih še v Trgovskem listu (štev. 123, 3. november 1934) ob stoletnici podjetja J. C Mayer ter v Kroniki, ki jo je pred drugo svetovno vojno izdajala ljubljanska mestna občina; v njej so bili predstavljeni najpomembnejši slovenski veletrgovci, med katerimi je bil tako Jakob C. Mayer kot njegova naslednika, sin Emerik Mayer in vnuk Emerik Mayer.
Tako kot že njegov ded in oče je bil tudi Emerik izjemno uspešen bankir in veletrgovec in je tako v času vzpona dal zgraditi poslopje na Wolfovi 1 v Ljubljani, znano kot Mayerjeva veleblagovnica. V njegovi lasti so bila še številna posestva v Ljubljani in drugod po Sloveniji, prav tako so bili lastniki Vezenine Bled.
Med kratkim bivanjem v Celovcu je princesa Doris Mayer Pignatelli v pogovoru za Reporter spregovorila o stikih z Milanom Kučanom: »Ko je sin odkril, kako grozne stvari je skupaj s Petrom Krisperjem storila Tjaša Andrée Prosenc, da sta vzela moj denar, Kučan ni bil več dosegljiv.«
Kljub temu da je med drugo svetovno pomagal partizanom in tudi zato po koncu vojne ni želel zapustiti Ljubljane, ga je komunistična oblast, ne glede na to, da so mnogi pričevali zanj, zaprla. Iz zapora je bil izpuščen, a se ni nikoli več vrnil domov. Mučen do smrti je bil ustreljen na Pohorju.
Pogumna Doris Mayer je za izpustitev svojega očeta, ki ga je zadnjič videla, preden so ga zaprli, prosila celo pri Titu v Beogradu, a so nato skupaj z njo zaprli še mamo, sestro Eddo in brata Emerika. Ko so bili izpuščeni, so lahko v mrazu zapustili Slovenijo čez Karavanke in se raztepli po svetu, medtem pa so se polastili celotnega premoženja. Do danes jim je bil vrnjen manjši del, med drugim hiša na Wolfovi 1.
Emerik Mayer: Kljub pričam, ki so se zavzele za njegovo osvoboditev, ga je komunistična oblast zaprla. Po izpustitvi iz zapora je bil mučen in ustreljen na Pohorju.
Brat in sestra sta odšla v Brazilijo, Doris v Italijo, kjer se je po osvojitvi naslova miss Caprija poročila s princem Giovannijem Pignatellijem della Leonessa. V zakonu sta se jima rodila sinova Luigi in Federico Pignatelli. V Italiji ni zaslovela le kot princesa, pač pa tudi kot filmska igralka, saj je nastopila v filmu Sladko življenje (La Dolce Vita) režiserja Fellinija, bila je tudi vrhunska športnica. Kar osem let zapovrstjo je bila italijanska prvakinja v smučanju na vodi ter tretja na svetu na svetovnem tekmovanju v Torontu. Aktivna je bila tudi kasneje, ko je z igralko Vanesso Redgrave zbirala pomoč za žrtve vojne v Bosni, Kosovu, Afganistanu.
V njenem zanimivem, izjemno pestrem življenju tudi po tolikih desetletjih ostaja boleč spomin na očeta, nasilno ubitega po vojni. Ko ga omeni v pogovoru, na glas zaihti: »Moj oče … Po vojni je hotel ostati v Ljubljani. Ko so ga odpeljali v zapor, sem ga zadnjič videla. Zame je bil čudovit človek in bilo je grozno. Ali veste, kaj so z njim storili? Do golega so ga slekli, mučili in ustrelili.« Njeno pripoved dopolni Federico Pignatelli: »Mnogi so pričali zanj, morali bi ga osvoboditi, ker je pomagal Slovencem, a so ga ubili, ker je bil bogat. Bil je bankir, imel je zgradbe, zemljo …To ni le njegova zgodba, ampak zgodba vseh, ki so imeli lastnino.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
