Za narode, ki so prišli pod sovjetski vpliv (in oblast) se druga vojna ni končala leta 1945, temveč nekaj desetletij kasneje, jeseni 1989. V to smer je izvenelo sporočilo filma, ki ga je angleška televizija premierno te dni predvajala na prvem kanalu slovenske nacionalke.
Zdi se, da je to spoznanje še kako dragocen vodnik pri razumevanju najbolj drobnih trenutkov sedanjih dni. V proslavljanje lastne polnoletnosti slovenske države je le-ta spet stopila nepripravljena na temeljno refleksijo, kam in do kod je segla »osamosvojitev«, v čem je današnje bivanje kvalitetnejše od onega v »jugo-sovjetskem« tipu države, kje so dejanske koordinate našega napredka in naših uspehov.
V ta namen je najverjetneje predsednik republike tudi sklical konklave modrih, ki naj bi odgovarjala na vprašanje o domoljubju danes. Ko so mediji predstavili zasedbo intelektualnega zbora, je človek lahko onemel. V Tuerkovi izbiri smo namreč videli, kako se je, bolje kako se še ni končala druga vojna. Predsednikov izbor je bil namreč arbitraren in elitističen, pa ne v smislu ponujanja novih personalnih rešitev, ki bi Sloveniji odprle kakšen dodaten horizont. Ne, zasedba je vključevala zgolj ljudi, ki že desetletja vedrijo na t.i. domači intelektualni sceni, ljudi, ki si izmenjujejo nagrade, priznanja, komplimente, ki jih podeljuje sedaj ta sedaj oni mogočnež iz Kučanove kaste (ali Dolančevega loga). Vedrili so že pod Drnovškom, pa pod Ropom, sedaj nadaljujejo svoj semenj pri Tuerku.
Umanjkal pa je – in ta odsotnost je bila še posebej boleča - veliki kulturni domoljub in svetovljan Janez Škrabec. Ustanovni član Foruma 21, trgovec z rezervnimi ključi za firmo Zaporožec, osebni Lukašenkov prijatelj in velik demokrat, bi lahko temeljiteje spregovoril, kako in koliko rodoljubni so bili tisti milijoni, ki sta jih z Andrejem Lovšinom lansko jesen v imenu Interevrope investirala v veter ruske stepe. Sicer pa : zakonca Hribar, Janez Stanovnik, Bučar, Mencinger, Prunk in kar je še obrazov, ki se kot presahnjene sohe že grmado let vlečejo po mostovžih slovenske kulturno-politične »nadstavbe«. Gospodje so že vse povedali, vendar še niso vsi govorili, njihovo retoriko, reflekse, osebno držo smo videli že tolikokrat, da nam razen slabe volje (in ponižujoče misli o duhovni majhnosti, če ne kastraciji dežele pod Triglavom) ne zbuja praktično nobene jeze več.
Ob tej priložnosti pa častita povorka ni imela namena razpravljati samo o domoljubju. Za potrebe zrelosti osamosvojitvenega trenutka, je bilo potrebno poudariti, da tudi domoljubje velja v tisti meri, kot jo določa dirigirana in pristranska potreba večno prenavljajočih se komunistov. Domoljubje tako ne zadeva Hude jame, zadeva pa Tita, ki je po mnenju predsednika »velika in kompleksna zgodovinska oseba«. Ne zadeva Jožeta Pučnika, Šelige, Zajca in Draga Jančarja (on na razpravo ni bil povabljen preprosto zato, ker je po Tuerkovem mnenju najverjetnje intelektualec manjšega formata od omenjenih gospodov). Da o drugih disidentih ne govorimo. Domoljubje pa seveda zadeva Franceta Bučarja.
Nekaj dni nazaj nam je v namen promocije te vrste domoljubja nacionalna TV tako postregla s portretom Franceta Bučarja, ki da je bil domoljub, intelektualec in disident. Kdor si je »portret« ogledal od blizu, je lahko presenečen ugotovil, kako globoko zmeden človek to je. Odstôpi, sestôpi, prestôpi, vratolomna disidenca, ki pa jo režim vselej blagoslovi, če ne nagradi, čeprav se na prvi mah dozdeva, da gre za eno njegovih najpomembnejših žrtev. France Bučar je počenjal akrobatske vragolije: skupaj z Mencingerjem je preprečil sprejemanje Sachsovega modela privatizacije, ki bi onemogočil nekdanji nomenklaturi neupravičeno bogatenje. Za to je moral napraviti nekaj na prvi pogled kontradiktornih potez: razpustiti Demos, še poprej razbiti SDZ in se umakniti nazaj na levico. Če sedaj iz oddaje opozarja na nevarnost monopolizacije moči v njihovih rokah, moramo zajeti sapo in počakati trenutek: tudi tokrat je v službi istega gospodarja, kmalu bo jasno v apologijo katere potegavščine je to pot usmerjen njegov manever.
Smo s tako inteligenco in disidenco sploh lahko polnoletni? Zreli? V teh osamosvojitvenega spomina polnih dneh smo napadli še en institut modrosti, namreč literaturo, v kateri se je ves čas ostrila kritična misel. Delov Kresnik je pripadel romanu Čefurji raus, žirija je bila soglasna, da je močnejši celo od Jančarjevega Drevesa brez imena. To sicer lahko je: kot pobeljena papirna armatura, potiskana z lepimi znaki. Lahko je tudi »težji«, če ga okujejo v kovinske platnice ali »globlji« če ga spustijo v Turjaški vodnjak.
Nikakor pa ne more biti boljši od Drevesa, preprosto zato, ker je Jančarjevo delo romaneskna umetnina, Čefurji raus pa ni niti slednje niti prvo. Ni niti roman, je v govornem jeziku, napaberkovanem iz vseh fužinskih vetrov, neke vrste scenarij za film, ki so ga tiskali kot knjigo. Zmota.
Pa tudi to je le na prvi pogled: avtor se sicer preizkuša tudi kot komentator v prav teh glasilih, ki že tri desetletja vzdržujejo pri življenju intelektualno sušico, ki smo jo za polnoletnost države videli v Tuerkovi pisarni. Jančarja ne tam, ne v onih žurnalih ni. Literature ne potrebujem več.
Dva milijona ljudi lahko tvori strukturirano družbo, v kateri bo veljala pozitivna selekcija. Problem pa je, da to ni mogoče v vojni ali v njenem zavetrju. Tedaj muze molčijo, so rekli Rimljani. Njihova polnoletnost pa je že z začetka zgodovine.