Mojster Kučan vajencu Pahorju »odprl okno priložnosti«

Pri triintridesetih letih (leta 1997) je iz rok Janeza Kocijančiča prevzel naslednico slovenskega dela Zveze komunistov Jugoslavije. Iz SD oziroma takrat še Združene liste socialnih demokratov se je namenil narediti moderno socialno demokracijo – takšno, kot sta jo ustvarjala Tony Blair s tretjo potjo in Gerhard Schröder z novo sredino, blizu mu je bil tudi Bill Clinton. Stranka se ni kaj dosti prečistila, v njej je bilo dovolj prostora za vse, tudi za najbolj »zavedne« in militantne postkomuniste, privržence »nacionalnega interesa«, laicistične ločitve med Cerkvijo in državo, nasprotnike Nata, sporazuma s Svetim sedežem, denacionalizacije, poprave krivic … A ko pogledamo, v kaj se je sprevrgel slovenski liberalizem, na katerega se je ideološko opirala Drnovškova LDS, lahko priznamo, da je bil pravzaprav na misiji nemogoče. V devetdesetih letih mu ne bi nihče pripisal, da bi čez nekaj let lahko presegel Janševo SDS in LDS.

V centralnem komiteju je desetletje pred prevzemom stranke dobil prvo službo uradnika v aparatu, potem ko je zavrnil štipendijo za podiplomski študij v ZDA. Kot je povedal, je prišel h Kučanu za vajenca. Deset let pozneje je prevzel vlado, ki je v javnosti ni toliko veljala za njegovo (kot je to veljalo za Janševo in Drnovškovo vlado), temveč za vlado »levega trojčka«. Tu se je njegova politična kariera zataknila. Marsikdo je bil prepričan, da se je tudi sklenila, a se je prav z razhodom s svojim mojstrom na stežaj odprlo - kot je rad dejal – »okno priložnosti«.

Vedeli smo, da bo drugačen predsednik vlade od Drnovška in Janše, čeprav je malokdo verjel zagotovilom, da bo naredil konec političnemu kadrovanju in ne bo postavljal vprašanja o strankarski izkaznici in lojalnosti. Njegovi poskusi (denimo z Dimitrijem Ruplom) so se sprevrgli v medijski stampedo, ministri pa so protestirali, ker si oblasti nad kadrovanjem v svojih fevdih zaradi leporečja niso želeli odvzeti. Pokril je tudi »napake« voditeljev jedra koalicije Gregorja Golobiča in Katarine Kresal in si jih naložil na lastna pleča. Njegovo velikokrat pompozno govorjenje je pomenilo vse manj, zato je celo izpadel z različnih barometrov priljubljenosti. Reševal se je s pogostim nastopanjem in največkrat praznim govorjenjem o radarjih, vlakih, barkah.

Paradoksalno mu ni uspelo izrabiti lastnosti, ki naj bi bila zanj prislovična: konsenzualnost in pripravljenost na sklepanje kompromisov. Ko je bil izvoljen, je najprej sklical sindikate, a pokopal ga je prav slabo voden socialni dialog. Ali je naredil kaj več za spravo in umiritev ideoloških strasti? Nekaj simbolnih gest mu ne moremo odreči. Šel je v Hudo Jamo z nadškofom Antonom Stresom, se udeležil spominske slovesnosti in maše pod Krenom, »zaščitil« je generalno državno tožilko Barbaro Brezigar.

»Bolje bi bilo, če bi se odločil za kandidaturo za predsednika države. Danes bi bil gospod in prepričana sem, da ne bi bil nič slabši od sedanjega predsednika Danila Türka. Tako ne bi imel nad glavo vsega, kar ima danes. Strašno mi je hudo za vse, kar se mu godi,« je za Reporter pred dvema letoma dejala njegova mati Iva Pahor Martelanc. Zdaj je srečna, poznala je prave želje in sposobnosti svojega sina. Tu se je tudi začela zgodba o stricih, ki so mu pred dobrimi petimi leti odsvetovali biti predsednik in ga potisnili v vlogo, ki se je je skušal izogniti, ker je vedel, da ji bo težko kos. V Cankarjevem domu v prvem nastopu po izvolitvi ni naključno ponavljal: »Da ne bo pomote, tej odgovornosti sem kos. Tem nalogam, ki so v pristojnosti predsednika republike, bom kos.«