Kdo pri Modrijanih skrbi za finance?
Za finance skrbimo vsi štirje. Enakopravno si delimo zaslužek. Že od začetka pa za nas in za finance skrbi moj oče. Mi smo taka družinska zgodba. Oče nas je na začetku, ko smo imeli 14 let, naložil v avto, odpeljal, postavil ozvočenje, šel nato spat v avto, kamor si je napeljal elektriko za kalorifer. Mi smo ponoči igrali, zjutraj se je zbudil, nam pomagal pospraviti ozvočenje in nas razvozil na domove.
Štirinajstletnike je pustil ponoči same v gostilni?
Ja. Mi smo začeli pri 14 letih.
Pa ni imel nihče pomislekov. Vi fantje seveda ne, kaj pa drugi starši?
Ne. Imeli smo zelo jasna pravila glede vedenja, nismo pili alkohola, ampak vodo. Slabše bi bilo, če bi bilo obratno, če ne bi bilo nikogar zraven. Tako je bil tu vselej moj oče, mi smo začeli skrbeti zase in za svoj zaslužek že pri 14 letih.
Ste imeli morda kdaj težave, ker vam niso hoteli plačati za nastop?
Ja, ja, seveda, tudi to se dogaja. Takrat so starši odigrali ključno vlogo. Drugače pa, gostilne so le gostilne, marsikaj se dogaja, tudi tveganega za mlade ljudi. Tam je bilo res koristno, da je bil oče zraven. Ne toliko zaradi plačila, ker otrok ljudje niti ne poskušajo prevarati. Prej jim raje kaj več dajo, ker so jim simpatični. Kasneje je spet druga zgodba. A Modrijani smo zelo hitro postali popularni in si nas niso upali goljufati, ker so se bali javne blamaže. Tako da nikoli nismo imeli res posebnih težav glede honorarjev. Kar se tiče finančnih obveznosti, imamo stvari zelo razčiščene.
Koliko selektivni ste pri nastopih – kakega zavrnete, tudi če vam ponujajo zahtevan honorar? In koliko časa vnaprej vas je treba rezervirati?
Mi igramo vsak konec tedna, vsaj dvakrat na teden, velikokrat tudi več. Zavračamo le nastope, ki bi prešli naše zmožnosti, ki bi preveč obremenili naša telesa in glasilke. Imeli smo tudi po 32 koncertov v enem mesecu, v decembru, ogromno dobrodelnih. Drugače nastopamo vsak konec tedna, vse delamo s trezno glavo, ne glede na zaslužek, na druge obveznosti. Toliko delamo, kot zmoremo: danes je torek, včeraj je bil ponedeljek, vsi imamo ta dva dneva tudi druge obveznosti. Jaz delam še na radiu, čez leto sem vodil televizijsko oddajo. Naš harmonikar Rok ima glasbeno šolo, svojo glasbeno založbo, pa še svojo linijo harmonik. Kitarist Peter je učitelj v osnovni šoli, dela po polovičnem delovnem času, drugače seveda ne bi zmogel, Franjo je tudi mentor mladim glasbenikom.
Ne delate več v Inštitutu Antona Trstenjaka, a na spletni strani ste še vedno navedeni kot pomočnik operativnih programov.
Še vedno sem z njimi povezan, zdi se mi, da se bom nekoč vrnil tja. Najprej sem tam štiri leta delal kot prostovoljec, potem sem bil tri leta zaposlen, po mojem se bom še vrnil. Malo pogrešam to področje.
Ni to psihično težko delo?
Bilo bi psihično težko, če ga ne bi delal prav. Vsako delo mora biti organizirano tako, da se sproti regeneriraš, tako kor pri športu. Socialno delo na področju gerontologije, to je veda o staranju, in na področju alkoholizma in zasvojenosti, zahteva skrb za telesno in duhovno kondicijo. Brez tega takega dela sploh ne moreš opravljati. Vsako delo mora biti tako organizirano, da paziš, da ostaneš doživljajsko, telesno in osebnostno v formi, da lahko delaš z ljudmi. In če prav delaš, ti lahko ljudje ogromno dajo. Predvsem pogrešam to delo, ker sem se lahko tam razvijal kot človek, intelektualno in tudi pri razgledanosti pridobiš.
Se ne vidite vselej kot profesionalni glasbenik?
Ne.
Čeprav zdaj ste.
Točno to. In se tako tudi vedemo, z vsemi obveznostmi, ki spadajo zraven. Vedno več igramo tudi v tujini, v Avstriji in Nemčiji, ampak jaz ne vidim se stalno v tem. Dolgoročno se ukvarjati samo z glasbo se mi ne zdi tako dobro za človeka. Dobro je početi še stvari, ki so bolj prizemljene, bolj konkretne, bolj oprijemljive kot samo oder. Zdi se mi, da človek za osebnostni razvoj potrebuje neko protiutež. Ves čas se seveda trudiš delati dobro glasbo, si pa v takem okolju, kjer si ves čas na odru, tudi občudovan in v središču pozornosti, Če to delaš 40 ali 50 let se bojim, da te to kot človeka spremeni.
Igrate in nastopate že več kot polovico življenja. Se lahko temu povsem odpoveste?
Ne. Povsem ne, razen če bi se mi čisto zagabilo. So trenutki, tako so mi pravili drugi glasbeniki, ko so obesili inštrument na klin in se ga niti pritaknili niso več. To so naredili profesionalni glasbeniki, ki so imeli tudi uspešne kariere v tujini, a se jim je vse skupaj priskutilo. Na pamet so vedeli že vse bencinske črpalke ob avtocesti, vse avtomate za kavo so poznali, vse hotele. Jaz že zdaj vem, kdaj kdo dela v nočni izmeni na kaki črpalki. 90.000 kilometrov na leto naredim samo po Sloveniji. Nekaterim se je to tako zagabilo, da so prodali inštrumente in vse skupaj pustili. A nekako ostaneš z glasbo povezan, ne predstavljam si, da bi se mi lahko popolnoma odpovedali glasbi. Po mojem bi fantje kar umrli. Težko, naporno delo je to, bioritem se ti spreminja večkrat na teden. V petek in soboto igramo ponoči, v nedeljo imamo še kak koncert, nato v ponedeljek dopoldne začneš znova delati kaj drugega. Včasih se zjutraj zbudiš tak, da še sebe ne prepoznaš. Moraš imeti »žmah« za to, malo popotnika moraš imeti v sebi.
Pred nedavnim ste dejali, da pred deseto nikoli ne pridete domov.
Nikoli.
Pa imate svoj dom?
Imam.
Ga ob takem življenjskem ritmu sploh ima smisel imeti?
Nismo taki, da bi živeli v hoteli. Malo smo tudi deloholiki, radi delamo, veliko delamo, a res hodimo domov po deseti zvečer. Danes recimo snemamo, včeraj smo imeli sestanek za Noč Modrijanov, ki bo jeseni. Jutri sem na radiu, v četrtek imamo zvečer vaje, v petek in soboto igramo, v nedeljo sem pa prost.
Torej vsaj en dan brez obveznosti imate.
Ja. Saj je čas, tudi med tednom bi si lahko kdaj privoščil prost dan. A star sem 31 let, ugaja mi, da se mi dogaja. Tudi nimam družine, dva Modrijana pa jo recimo imata. Marsikaj se je spremenilo, ko sta dobila otroke. Morali smo začeti delati urnike. Včasih smo se dobili na vajah, ko se nam je zljubilo, zdaj to ne gre več. Tudi ne bi bilo prav. Onadva si morata organizirati svoj čas in potrebujeta dneve, ko ne bosta imena obveznosti z Modrijani. Vse vaje smo prestavili na konec tedna, da so večeri v začetku tedna skoraj vedno prosti za otroke. Glasbenikom se je dogajalo, da so jih otroci klicali stric ali teta, ne pa ata ali mama. Imamo srečo, da smo v Sloveniji, a otroci vseeno potrebujejo starše, zato smo obveznosti prilagodili tako, da je Modrijanom namenjen drugi del tedna. Vse pa je stvar organizacije. So glasbeniki, ki sploh ne gredo domov, mine ura po nastopu, dve, oni so še vedno tam.
In vi?
Mi smo blazno strogi, kar se tega tiče. Po desetih minutah smo v avtu. Odpojemo, se usedemo v avto in gremo domov. Sami smo si postavili taka pravila. Če se enkrat napiješ med nastopom, je to zadnji nastop. Brez debate. Član bi šel ven.
Ne smete se napiti ali ne smete pokusiti niti kapljice alkohola.
Niti piva ne spijemo. Zasebno seveda lahko, tudi več jih lahko spiješ takrat, a nastop je strogo profesionalen. Tudi ob zdravici se kozarec odloži. Ta pravila smo vzpostavili s strogostjo, tako daleč smo šli, da smo bili pripravljeni odpovedati vse nastope, prodati ozvočenje in celo končati s skupino. Ali pa izključiti člana. Jasna morajo biti pravila z jasnimi posledicami. Predstavljate si, 200 nastopov na leto imamo …
Imate jih še vedno, čeprav sta si dva Modrijana ustvarila družini?
Vsaj 150-krat letno smo še vedno skupaj. In to ni šala. Sploh pa ne za otroke, kar smo bili na začetku. Drugače je za starejše fante, stare 25, 26 let, ne pa ko smo imeli 15 let. Vsi ti nekaj ponujajo, a mi smo bili trezni in smo se znali vesti. Za nas je bila glasba podobna športu in športnemu obnašanju.
Športniki si sicer zelo radi dajo duška.
O, pa kako.
Glasbeniki pa še bolj.
Seveda. To je tako hedonistično okolje, kjer skrbiš za to, da se ljudje zabavajo, da so sproščeni, tudi da nekaj spijejo. Vseeno moraš ostati strogo profesionalen.
Torej ni nobene ambicije, da postanete institucija po zgledu Avsenikov ali Slakov, da nastopate do 70. leta? Je to danes sploh še mogoče?
Ne delam si utvar, da smo tako nadarjeni, kot so ti ljudje. Avsenik je bil genij, tudi Slak in vsi ti avtorji, ki so delali zgodbe z njima. Pri Slaku so vsi še hodili v službo, vsak ponedeljek zjutraj ob šestih so bili na delu, ob tem so posneli še dve plošči na leto. Avsenikovi so bili profesionalci, kot je danes Sašo Avsenik. Vprašanje. Ne vem. Ne domišljam si, da smo ljudje takega kova, kot sta bila Slavko Avsenik in Lojze Slak. Če bi pa začutili, da bi se nam z nastopi in tudi avtorsko tako odprlo, mogoče … Čeprav po mojem ne, še vedno bi počeli kaj zraven. Lepo je imeti to svobodo, da lahko vedno nehaš.
Rekli ste, da nimate talenta kot Avsenik in Slak.
Tako velikega daru kot onadva ne.
Neki dar le imate, glede na vaš uspeh v Sloveniji.
Nekaj že, a pri nas je bilo ključno, da zelo uživamo. Srčnost in veselje imamo, blazno energijo. Včasih je to še pomembnejše od nadarjenosti. Nas ne doživljam kot izjemne pevce ali glasbenike, smo v redu pevci in glasbeniki, a pri nas je več naredil pristop, ki je zelo iskren. In pa garanje. Garali smo. Sploh se nočem enačiti z omenjenimi glasbeniki, ker so preveč naredili.
Avseniki, Slaki, skoraj vsi glasbeniki njune generacije in še več mlajših generacij so na odru nastopali kar parkirani na istem mestu, ne da bi se premikali.
Zelo statični so bili. Mi smo otroci rokenrola, mi se gibljemo.
To je eden od znakov prepada med starejšimi glasbeniki in vašo generacijo.
Niso bili vsi zelo navdušeni nad nami. Sploh nihče ni bil oziroma le redki med starejšimi glasbeniki so nas poklicali in nam jasno in glasno izrazil naklonjenost, nas pohvalili. Mnogi so se tudi zmrdovali. Mi tega nismo delali namenoma, ampak spontano. Vse skupaj nam je bilo dolgočasno, preveč statično.
DRUGA POLOVICA INTERVJUJA V TISKANI IZDAJI POLETNEGA REPORTER MAGAZINA, KI JE ŠE VEDNO NA VOLJO PRI PRODAJALCIH ČASOPISOV
