V prvi polovici 19. stoletja sta se na krovu ladje znašla pomorski agent George Hunter in Samuel Duncan Parnell. Ko sta priplula v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lamton Quayu, nekoč znanem kot Beach Street, danes pa je to poslovna četrt. Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa.
Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delavnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema osebama. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga delovne sile brez vmešavanja sindikatov.
Podobnih primerov je še več. Denimo v ZDA. Krajši delavnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.
A skozi desetletja se je zgradil mit o 1. maju. Na ta dan so leta 1886 demonstrirali delavci v Chicagu v ZDA. Nemiri so bolj znani kot Haymarketski izgredi, sindikati pa so zahtevali 8-urni delavnik. Demonstracije niso bile uspešne, krajši delavnik se je uveljavil šele kasneje, praznik pa je uzakonila boljševistična Sovjetska zveza več kot četrt stoletja pozneje. Idejo so levičarji razširili po svetu (zanimivo je, da v ZDA 1. maja ne praznujejo, ampak imajo podoben praznik septembra), prijela se je predvsem v totalitarnih in socialističnih državah. Nastal je mit, danes se praznik v Sloveniji manifestira kot nekakšen festival pitja piva in vina ter žretja klobas in pleskavic.
Prvi maj je torej eden najbolj trdoživih socialistično-sindikalnih mitov. Vsako leto nas dobro plačani sindikalni voditelji, ki jim pritegnejo prvaki levih političnih grupacij, prepričujejo, da bi brez njih delavci danes delali sedem dni na teden, 24 ur na dan. Kar je seveda nesmisel. Osemurni delavnik ima toliko opraviti s sindikati kot imajo marsovci. Do skrajšanja delovnega časa je prišlo zaradi trga. Tam, kjer je bilo povpraševanje po delovni sili veliko, ker je preprosto ni bilo dovolj, so tudi delojemalci dosegli boljše pogoje. In obratno. Tam, kjer je bilo delovne sile preveč, je delodajalec lahko zahteval daljši delovni čas in slabše delovne pogoje, ker je vedel, da bo dobil dovolj usposobljeno delovno silo.
Torej so se delovni pogoji spreminjali zaradi ponudbe in povpraševanja na trgu delovne sile in ne zaradi sindikatov, ki so v svoji zgodovini bolj škodili delavcem kot so jim koristili. Če želijo sindikati danes pomagati delavcu, da bi boljše živel, bi se morali zamisliti nad naslednjimi dejstvi: delavec mora danes z davki in prispevki državi prisilno dati polovico tistega, kar zasluži; država si vzame polovico BDP za javno porabo; podjetniki, ki ustvarjajo delovna mesta, zapuščajo državo; vlada privablja tuje investitorje tako, da jim za to še plačuje; stopnja DDV je še vedno velikih 22 odstotkov; na lestvici ekonomske in osebne svobode Slovenija iz leta v leto drsi navzdol; življenje ljudi regulira prek 20.000 zakonov in podzakonskih aktov; država predpisuje pogoje dela (minimalna plača, delovni čas in podobno); če želiš popravljati avtomobile, striči ljudi, kuhati golaž, peči pleskavice ali biti vodič po Ljubljani, potrebuješ nešteto dovoljenj.
Ampak ne, za sindikate so še vedno za vse krivi pohlepni podjetniki in kapitalizem. Včasih se zdi, da so 1. maj zamenjali za 1. april.
