Fazanova juha, raca z borovničevo omako in pečena hruška v rdečem vinu z gozdnimi sadeži za posladek. Tako je bilo videti letno srečanje Delta Holdinga leta 2004 v beograjskem hotelu Interkontinental (danes Crown Plaza). Prav tam je dvanajst let kasneje lastnik Delte Miroslav Mišković praznoval petindvajsetletnico največjega srbskega podjetja. Okoli petsto izbranih gostov je uživalo v drugih kulinaričnih čarovnijah, na častnih mestih pa sta skupaj s slavljencem sedela – na desni župan Beograda Siniša Mali, na levi pa župan Ljubljane Zoran Janković. S tem je Mišković javnosti sporočil dvoje: z Malim sem močnejši v spopadu proti Vučiću, z Jankovićem pa še močnejši v boju s tistimi, ki že leta minirajo Deltine načrte v Sloveniji.
Selitev poslov v Slovenijo
Miškovićevi mediji, ki jih je danes precej manj, kot v času race v borovničevi omaki, so pohiteli, da so izjave Zorana Jankovića, ki jih je dal v zvezi z izgradnjo hotela Interkontinental v Ljubljani, v katerega bo Delta vložila 42 milijonov evrov (»Srečen sem, ker moji veliki prijatelj Mišković kot prvi veliki zasebni investitor končno prihaja v Ljubljano«), interpretirali kot dejansko ponudbo Miškoviću, da naj preseli svoje poslovno središče v Ljubljano, kjer bo vedno dobrodošel (Vreme, 11. februarja 2016). Tudi nekateri ekonomisti, denimo Mehmed Bušatlija, so ugotovili, da zaradi težav, ki jih ima Mišković v Srbiji, prav verjetno prihaja do preselitve poslov v Slovenijo. Toda ta pričakovanja zaradi več razlogov niso realna.
Leta 2004, a tudi naslednjih nekaj let je bil Mišković na vrhuncu svoje poslovne poti. Potem ko je s pomočjo tedanjega predsednika srbske vlade Koštunice preprečil, da bi Mercator prevzel C Market, je Mišković s svojim tedanjim poslovnim partnerjem Milanom Bekom skušal pridobil kontrolni delež v Mercatorju. Regionalni mediji so takrat vsak dan poročali o tajnih sestankih Miškovića in Beka s predstavniki uprav Mercatorja, Istrabenza in Pivovarne Laško, torej Zoranom Jankovićem, Igorjem Bavčarjem in Bojanom Šrotom. Insajderji iz Delte, tudi Milan Beko, pa so vztrajno prenašali informacije iz »preverjenih virov«, po katerih naj bi Mercator že bil srbski. Toda beograjske ulice so, bolj kot da bi zaupale tem »informacijam«, prenašale tole šalo: Zakaj Slovenci ne marajo grškega jezika? Takoj ko izrečejo alfa, beta, gama, delta … se jim zatakne.
Nakup Mercatorja padel v vodo
Prave obsedenosti z nakupom Mercatorja Mišković ni skrival niti ob redkih neformalnih srečanjih z izbranimi novinarji. Jeseni leta 2005 smo v neki restavraciji v Moskvi, ob Miškovićevi naljljubši vodki Ruski standard, dve uri iskali najboljšo strategijo, kako »zajebati« Slovence. Menim, da ga je slovenski ne motil predvsem zaradi tega, ker je njegovi bahavosti prvič nekdo postavil mejo. Morate vedeti, da je bilo Miškoviću v Srbiji dovoljeno vse, tako pred znamenitim 5. oktobrom 2000 kot potem. Dobil je prav vse, kar se mu je zahotelo, od poslovnih prostorov bivše Službe državnega knjigovodstva, v katerih je po celotni Srbiji odprl podružnice Delta banke, preko trgovinskih verig Pekabeta in C Marketa do Luke Beograd. Brez težav je kupil na tisoče kvadratnih metrov gradbenih zemljišč in poslovnih prostorov na najbolj zanimivih krajih ter veliko število podjetij in tisoče hektarjev kmetijskih zemljišč. Vse to z blagoslovom različnih političnih garnitur: od Miloševića do Koštunice. Tega Mišković nikoli ni zanikal. V sklepnem nagovoru na sojenju pred posebnim sodiščem v Beogradu, kjer so mu sodili zaradi zlorabe uradnega položaja, izčrpavanja prevozniških podjetij in zaradi pomoči sinu Marku pri utaji davkov, je dejal, da nikoli ni delal z državo, kot kronski dokaz svoji trditvi pa je navedel prav Mercator: »Hoteli smo prevzeti Mercator in ti dogovori so bili končani. Imeli smo 23 sestankov v Sloveniji, Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Srbija pa nam pri tem ni pomagala, ampak nas je celo ovirala, saj so visoki srbski funkcionarji predstavnikom slovenske vlade namigovali, da Delta ni sposobna izpeljati te transakcije.«
Začetek upadanja moči in vpliva
Kot novinar sem leta spremljal ekonomijo v regiji, nekaj časa pa sem bil kot del redakcije dnevnika Blic na skrbi stike z Delta Holdingom, zato lahko zatrdim, da neuspešni poskus prevzema Mercatorja ni prinesel samo preobrata v poslovni usmeritvi Delte, temveč je pomenil tudi začetek upadanja Miškovićeve moči in vpliva. Kljub temu je okus po hruškah, kuhanih v vinu, ostal še precej časa, do druge vlade Vojislava Koštunice, natančeje do leta 2008. V tem času je bila Delta banka prodana Banci Intesa za 400 milijonov evrov, Delta zavarovanje pa skupini Generali za 120 milijonov evrov. Odprli so je center Delta City, razširjena je bila trgovinska veriga Delta Maxi, ki je bila kasneje prodana belgijski skupini Delhaize za 932,5 milijona evrov. V tem času se je Mišković potrudil, da je razveseli tudi svoje otroke. Po pisanju Sunday Timesa je kupil na elitnem Wycombe Square v Londonu, med Holland Parkom in Notting Hillom, dve hiši. Prvo v vrednosti 14,5 milijona funtov za sina Marka in drugo v vrednosti 11 milijonov evrov za hčerko Ivano. Hiši je opremil priljubljeni oblikovalec ruskih oligarhov Chris Densil, okrasili pa so jo indijski mojstri, ki so delali pri obnovi Tadž Mahala. Miškovićevi londonski sosedje so bivši predsednik Barclays Bank Bob Diamond ter Alexandra von Fürstenberg, ena izmed treh hčera milijarderja Roberta Millerja.
V tem istem času je po mojih izračunih (pri tem je dopustna napaka izračuna med 10 in 20 %) Miškovićeva Delta samo iz naslova neplačevanja nadur zaposlenim (in posledično izpadlih davkov) na leto »pridelala« 35 milijonov evrov. Ravno dovolj, da se je izpeljal nakup petih podjetij. Denimo Juhorja iz Jagodine, tretjega največjega srbskega podjetja, ki se ukvarja z mesno predelavo in proizvodnjo konzerviranih izdelkov, Mišković ga je kupil za 7,5 milijona evrov. Še več, tega denarja je bilo dovolj za nakup vil v Londonu.
Prva dama Delte Milka Forcan
Tega izračuna, za katerega mi lahko verjamete, da ga lahko zagovarjam kadarkoli, nisem objavil nikoli doslej. Zakaj? Ker se proti Miškoviću ni smelo niti spregovoriti. Kot veliki oglaševalec je Delta kontrolirala medije, Mišković pa se ni nikoli pojavljal v javnosti, ni dajal izjav ali intervjujev. Vse njegove in Deltine interese je zastopala ali bolje po medijih urejala prva dama Delte Milka Forcan, hči dolgoletnega direktorja Jugohemije in nekdanjega Miškovićevega prijatelja Jovana Mileusnića. Dolga leta je bila Forcanova ena izmed najmočnejših in najvplivnejših žensk v Srbiji in je iz medijev izločila vse, kar Miškoviću ni bilo všeč. Razen lapsusov, med katerimi je Miškovića še posebno motilo, če so ga iz Miroslava preimenovali v Milorada.
Ekonomist Branko Dragaš je nekoč dejal, da obstaja osebost, ki je nedotakljiva, o kateri se ne sme pisati in se je dvignila nad demokratske institucije. Osebnost, ki uničuje družbo in državo in ima neomejeno moč v njej. To je bil Miroslav Mišković. Res je bilo tako. Toda kolo sreče se je obrnilo in na začetku leta 2010 je Mišković ostal brez svoje maskote in angela varuha Milke Forcan, 12. decembra 2012 pa je bil s sinom Markom aretiran. Te dni se njegovi odvetniki trudijo, da bi čim bolj zavrli izvršitev petletne zaporne kazni, na katero je bil Mišković obsojen pred beograjskim posebnim sodiščem. Zdaj je oseba brez potnega lista, brez večjega vpliva na medije in brez Milke Forcan, ki bi mu odprla vrata Vućićevega kabineta, kot mu je nekoč vrata Đinđićevega. Soočen z rafalnim streljanjem iz srbskih medijev se vglavnem brani sam.
V sklepni besedi pred posebnim sodiščem se je Mišković opisal kot človek, rojen v Pomoravlju v patriarhalni družini, in tisti, ki je prve poslovne uspehe dosegel v kemični industriji Župa, pred trindvajsetimi leti pa ustanovil Delto.
Prepletenost s politiko
Mišković je bil, po biografiji, ki jo najdete na njegovi spletni strani, rojen leta 1945 v vasi Bošnjane v osrednji Srbiji. Po njegovih lastnih besedah sta z očetom prodajala čevlje, pri tem tem prvem poslu naj bi se naučil stvari, za katere trdi, da so ga zaznamovale za vse življenje: odločnosti, poštenosti, dobave kakovostnih izdelkov, pozornosti do kupcev in načrtovanje prihodnosti. Diplomiral je na kragujevški podružnici beograjske ekonomske fakultete. Leta 1989 je postal podpredsednik srbske vlade, vendar je kmalu odstopil, saj naj bi se ne bi strinjal z Miloševićevim odnosom do privatizacije. Istega leta je prejel nagrado Avnojaa, najvišje priznanje v rajnki Jugoslaviji. Zunaj posla, tako piše na svoji spletni strani, je »navaden človek«, strasten ribič in ljubitelj športa, posebno tenisa in nogometa. To je obramba samega sebe, sedaj »navadnega «, nekoč najmočnejšega človeka Srbije.
A zakaj ga je Slovenije sprejela prav zdaj in ne takrat, ko je bil na višku svojih moči? Zakaj je bil za Slovence nesprejemljiv takrat, ko je imel podporo Koštunice, politika, ki so ga Slovenci sprejemali kot nacionalista. Zakaj je sprejemljiv zdaj, ko nima nobene podpore Vučića, nekdanjega Miloševićevega ministra za informiranje iz časov bombardiranja Nata, človeka, ki je najboljši učenec Šešlja in je nekoč izjavljal, da je ponosen na to, da je na seznamu ljudi, ki jim je prepovedan vstop v države EU. Če koga v Sloveniji moti, da bo prvi hotel s petimi zvezdicami v Ljubljani gradilo srbsko podjetje, naj pri politikih in analitikih le poišče odgovore na zgornja vprašanja.
Samo črno ali belo
Če morda Mišković del svojega posla seli v Slovenijo, niso zanemarljive srbske izkušnje z Delto in Miškovićem. Kolikorkoli že tisti iz Delte po papagajsko ponavljajo, da so v zadnjih desetih letih plačali več kot dve milijardi evrov davkov je škoda, ki so jo naredili in jo še vedno povzročajo, precej večja. Obstaja ogromno število primerov, ki je povsem jasno kažejo, da tisto, kar je dobro za Delto, ni dobro tudi za Srbijo. Kljub neizpodbitnim podjetniškim sposobnostim, ki jih ima Mišković, tega, kaj pomeni Delta v resnici Srbijo, ne bo nikoli priznal. Prav zato bi se lahko strinjal z Milko Forcan, ki je nekoč izjavila, da gre za človeka, ki nima nobenega občutka za odtenke: »Zanj obstajata samo črno ali belo. Zaradi tega je verjetno pri njem tudi prisotna tako zelo silna želja, da pride na slovenski trg. Zdaj, ko mu je končno uspelo, verjamem, da ga boste Slovenci sprejeli tako, kot si zasluži.«